Na 15 hektarjev veliki kmetiji redijo 50 glav živine, od tega imajo sedem krav molznic. Štefan je bil eden od desetih otrok. Kljub temu da so imeli za tedanje razmere veliko kmetijo - več kot petnajst hektarjev zemlje - je kot otrok služil pri maminem bratu, pri Reiterjevih v domačem kraju. Ker je bil kraj med okupacijo pod Madžari, mu po njihovih predpisih k sreči še ni bilo treba na fronto, Nemci pa so proti koncu vpoklicali tudi mlajše od njega. »Tako sem ostal doma. S svojimi vrstniki sem zaradi kopanja strelskih jarkov opravil številne delovne obveze. Tudi po vojni so bili težki časi zaradi obvezne oddaje in delovnih obvez. Da se je naša kmetija izognila nacionalizaciji, je del zemlje pripadel stricu in teti ....« Štefan se živo spominja sredine 50. let, ko so čez Gerlince oziroma bližnjo državno mejo z Avstrijo potekali množični ilegalni prehodi Prekmurcev. Številni med njimi so bili tudi domačini. »Za bežanje čez mejo, kakor smo temu pravili, so se odločali mladi fantje, ki bi morali k vojakom. Zaradi trajanja vojaščine ter zaradi revščine in pomanjkanja, mladega človeka doma ni čakala svetla prihodnost. Zato so se množično odločali za tujino. Edini pogoj za prebeg je bil, da si bil star 18 let ter da te pri tem niso ujeli. V Avstriji so bila zbirna središča, »lagerji«, od koder so poti vodile v različne smeri v Kanado, ZDA, Avstralijo ali Južno Ameriko. Samo iz naše vasi se je v tem času s trebuhom za kruhom v širni svet podalo okrog 30 domačinov; kar 18 se jih je odločilo za Toronto v Kanadi. Ker so jih oblasti preganjale, nekaj desetletij niso smeli domov, zdaj pa radi prihajajo.«