Najbolj butast izgovor, ki sem ga slišal, ko je enkrat tekla beseda o tem je bil: “Ja kaj pa včasih, ko ni blo nobenga sedeža?” Halo ljudje božji, včasih so se prevažali s kočijami, čemu se nebi še danes. Včasih so otroke do prvega leta povijali v štruco, zakaj pa tega ne počnemo še danes? Drug neumen izgovor je, češ, saj gremo samo tjale do trgovine. Ljudje se ne zavedajo, da se večina prometnih nesreč zgodi v bližini domov udeleženih. Prav enake možnosti imamo, da se zaletimo od doma do kilometer oddaljene trgovine, kot pa na poti do morja recimo. Ljudje tvegajo življenja svojih otrok zaradi opravila, ki vzame kvečjemu minutko. Kaj je minuta proti življenju otroka? Potem je tu cel kup izgovorov, da otrok noče biti v sedežu. Ljudje tvegajo življenja svojih otrok zaradi tega, ker jim nočejo postaviti pravil. Če otrok od rojstva ne pozna vožnje brez varnostnega sedeža sploh ne ve, da se lahko vozi tudi izven le tega. Mamica doji na zadnjem sedežu, ker je škoda časa za 15 minutni postanek. Zaradi tega tvega svoje življenje in kar je huje življenje bitja, ki je komaj začelo živeti. Takih primerov je cel kup. Postavite se samo v bližino vrtca, pa boste videli. V polovici primerov otroci skačejo po zadnjih sedežih, taisti starši pa prebirajo etikete na živilih in mrzlično iščejo zloglasne Eje.