Ampak takrat, ko sva se spoznala, ko me je špikal s tisto staro marelo, je bil Marko ravno na svoji prvi ustvarjalni prelomnici. Ljubeznivo spevni, skoraj ponarodeli kantavtor Coctaila, plošče, za katero se je sam mojster Adamič počutil počaščenega, da je pri njej lahko sodeloval kot avtor aranžmaja, se je spečal z Borčijem (brezdelnim študentom psihologije in bivšim članom takrat že razpadle rokovske skupine Sinovi), pa sta fanta ustanovila Duo Buldožer. Slutim, da sta najprej skušala prodreti po oficialnih poteh, ampak že takoj, v samem začetku je na znamenitem starojugoslovanskem Opatijskem festivalu Marko zakuhal. Čeprav so kritiki in člani žirije kar nekam prerokovali, da bo tisti komad o bradah, ki rastejo do tal, čisto tam ob nagradah, si Brecelj ni mogel kaj, da ne bi tam zgoraj na stejdžu nekaj povsem izven protokola gofljal, pa so ju odstavili na hladno. Morda je bila prav to tista drobtinica, ki je hip zatem povzročila nastanek prvega dotakratni jugoslovanski obliki pop kulture tako drugačnega, brezobzirno ostrega benda Buldožer.