V skoraj petdesetih letih svojega muzejskega dela je vedela in znala povedati o naši kulturni dediščini zelo veliko, predvsem pa na čudovito preprost, priljuden in šegav način. Velike in majhne je znala pritegniti k poslušanju, zato so vedno in znova spraševali po njenem vodenju po razstavnih zbirkah Posavskega muzeja v Brežicah. Z izredno širino znanja in sposobnostjo novega navezovanja podatkov je bila vsem prijeten in dragocen sogovornik. Do svojih poslednjih dni je imela posebno rada otroško razigranost in zvedavost. Z bistrim spominom je tja v deseto desetletje življenja presenečala s številnimi drobnimi znanji o izjemno velikem številu znancev in njihovih otrok, drobci, ki jih marsikdo celo o bližnjem pozabi, že ko prečka ulico, je ona znala priklicati in vplesti v pogovor v pravem trenutku in na ljubeznivo pozoren način.