Ob dveh popoldne sem vprašala starega gospoda, kako je kaj letos z dežjem. "Bolj slabo," je odgovoril, ne da bi pogledal v nebo brez enega samega oblačka. "Letos je deževalo samo trikrat." Čez pol ure sva z Ibrahimom zapustila vas in se čez deset minut prvič spričkala. Ustavila sem se ter požugala v turkizno temo, ki je preplavljala nebo. Pod njo se je podila bela megla. Prve zlate puščice so se dotaknile zemlje. Ibrahim je stekel tako naglo, da sem ga komaj dohajala, in le odkimaval, čes, ne slišim, kaj praviš', ko sem drugič zastokala, da bi bilo pametneje, če se vrneva v vas. Nato je zapihal veter in listi na grmičih so vsi hkrati pokazali svojo srebrno plat. Ulilo se je huje kot iz škafa. Pesek na poti, ki so jo osvetljevale le še strele, se je zgostil v blato do kolen in prav nič ne pretiravam, če pravim, da so v nekaj sekundah iz skalovja privreli potoki. Tam, kjer niso našli struge, so se v počesanih pramenih sivih las razlili čez črne skale. Zdaj skalnata steza se je nagnila nekam globoko navzdol. Spodrsnilo mi je in padla sem. "Do naslednje vasi je le še pol ure," je rekel Ibrahim. "To si rekel že pred eno uro. Kje je?" sem vprašala. Zelo blizu je udarila strela. Pokazal je na desno, pod prepad, čez tri grozeče glasne slapove, proti z rjavo vodo preplavljeni ravnici. Vasi nisem videla. "Pod hribom," je pojasnil. Nisem bila več jezna, le še preplašena. "Greva nazaj", sem zaprosila. Pohitel je proti robu planote. Spuščala sva se po v previsno skalo vklesanih stopnicah (zdi se mi, da je bila previsna). Soteska, v katero sva hitela, pa je bila zvrhana deroče vode. Iz mene je privrela ženska zloba. Ljubeznivo, umirjeno, in kot da nisem premočena do kosti, sem rekla: "Greva čez! Voda sega le do grla."