Če sem se torej do zdaj uvrščala med hladne bralke naše avtorice – vsaj kar se tiče njenega Seksualnega življenja , medtem ko sem z užitkom prebrala njeno odlično umetnostno študijo Dali in jaz –, sem v tem začetku septembra in po objavi njene druge leposlovne knjige Dan trpljenja zamenjala tabor. Dan trpljenja obravnava ljubosumje, o katerem mi je pred kratkim prijateljica Manca Košir ljubeznivo in modro zatrdila, da ga je pač treba vzeti zraven, v istem paketu kot ljubezen. Če omenjam ta stavek, je to zato, ker Catherine Millet v novi knjigi ne pove nič drugega, le da ne uporablja besed, kot sta ljubosumje in ljubezen. Ista Catherine Millet, ki je že trideset let poročena z istim moškim, pisateljem z imenom Jacques Henric, ki je torej v vsem tem času živela izredno svobodno in nepregledno seksualno življenje in je pred sedmimi leti najbolj mirno na svetu zapisala: »Zagrabi se me in se me obrača na vse strani, kot se hoče«, je torej nenadoma odkrila, da ima tudi njen mož svoje seksualno življenje, in postala, kdo bi si mislil, obsesivno ljubosumna in celo sentimentalna? Ali je to to?