Šest iz enega stroka. Jožetovi starši so imeli pet otrok, Anini pa le tri, vendar je ona že takoj vedela, da jih bosta z Jožetom imela veliko, pet, in Jože se je koj strinjal. »Če se ne bi, ne bi šla z njim v zakon,« pravi Ana. Kar si je bila zastavila, je predlanskim, ko se je po najstarejšem, trinajstletnem Jakobu, Filipu, desetletniku, Tadeju, ki ima šest let in pol, in leto in enajst dni mlajši Luciji, prvi deklici v družini, rodila Julija, tudi izpolnila, vendar sta si z Jožetom zaželela še enega otroka. »Za rezervo,« reče Ana in se nasmehne, ker ne misli resno; tudi ta otročiček bo ljubeznivo sprejet, tako kot vsi drugi. Vsi trije bratci in obe sestrici, pravi njihova mama, ga že silno nestrpno pričakujejo: »Fantje navijajo za fanta, deklici za punčko. Ne verjamejo nama, da ne veva, kaj bomo dobili, čeprav tega res ne vem če sem radovedna, se laže mučim pri porodu.« Njej sami pa je prav vseeno, katerega spola bo dojenček. Najprej je bila sicer upala, da bo imela same sinove, tako imenitna sta se ji zdela njena brata in tudi sama je bila nekam bolj fantovska, zato jo je bilo, ko se je rodila Lucija, malo strah. »Negotova sem bila, nisem dobro vedela, kako bom vzgajala punčko,« pravi. Potem pa je Lucija kar sama pokazala, kaj bi rada, še več, v družino s samimi fanti je prinesla nekaj novega. »Nekakšno protiutež,« reče njena mama. »Hitro se je znala sama obleči, pa tudi pospravlja rada.«