A naj se vrnem k tistemu spokojno mirnemu, a malce dolgočasnemu dnevu. Stopamo in stopamo takole skozi hosto in, glej ga, zlomka, nenadoma nam je gozdno pot prečila široka asfaltna cesta. Ha, smo rekli ter se pomenljivo in globoko spogledali, cesta, torej civilizacija in torej tudi kakšna skromna gostilnica tod na Dolenjskem ne more biti prav daleč, v mislih pa so se nam pričele prikazovati z drobnimi kapljicami orošene steklenice hladnega piva. Korak se mi je kar sam od sebe podaljšal, a ko sem ravno kanil krepko zakoračiti na bankino, me je sunkovito zaustavil naš v obcestno ščavje previdno potuhnjeni neformalni vodja. Z znaki nam je dopovedal, naj njegovemu zgledu sledimo tudi mi. Ko smo končno tako skrivnostno ždeli v jarku vsi ter se butasto spogledovali, je šepetaje pojasnil, da ceste pač ne prečkaš tako bedasto kot čreda topoumnih ovc, nakar je po kratkem premisleku izdelal načrt. Kadar je mimo priprdel kakšen osamljen avto, smo se še tesneje spojili z leščevjem, koprivami, širokolistnimi trpotci, navadnimi repinci ter ostalo grobeljsko vegetacijo. Potem pa smo se, po prej skrbno načrtovanem vrstnem redu, na znak roke našega sicer neformalnega vodje posamič pognali prek cestišča se po prej prejetih navodilih bliskovito zadegali v ščavje na drugi strani in z dvigom roke potrdili, da je prebeg uspel. Nato je po kratki preverbi stanja sledilo prečkanje naslednjega. Enkrat je akcijo zmotila neka stara počasna kripa, ki se je vlekla po tistem blagem ovinku kot zadrogirana ovca z nekim starcem za volanom, a prebeg je zastal, saj nikoli ne veš, kako in kaj. Kot zadnji, kar je seveda viteško, je čez asfalt zdrvel Janez, potem pa smo lepo vstali, si otresli prah in vsiljiva bodičasta semena s hlač ter nadaljevali pot po kolovozu, kot da se ne bi nič zgodilo. Le kar tako smo si malo pošepetavali; ma, saj tale Janša je malo prifuknjen, je rekel eden, a da je študiral obramboslovje, je prizanesljivo dodal drugi, vsenaokrog pa se je spokojno razprostirala spokojna gmajna, le tega ne vem čisto natanko, ali je tisti dan sijalo sonce ali pa so prek neba pluli oblaki. Meni pa se je vse skupaj zdelo dokaj smešno, celo simpatično, saj se je fant res potrudil, da je iz tega ljubeznivo zdolgočasenega spokoja zakuhal vsaj majhno jebo. Ker pa sem po naravi kar en kos nekakšnega skromnega modrijana, sem nazadnje sklenil, da je Janez pač možak, ki si strastno izmišljuje odpore, da sme in more na koncu zmagovati.