e na prvi pogled mi je bil odvraten. Med vsemi tistimi poduhovljenimi dolgolasci s pretanjenimi ljubljanskimi noski, je njegova čokata glava z nekakšnim razmršenim ovčjim runom, ki mu je namesto takrat modne bitls frizure prekrival tršato lobanjo, dovolite mi, da izrečem, vsaj to, delovala skrajno kmečko. Tudi njegova oblačila niso vodila nikamor. Seveda ima vsak lokal svoje kralje in kraljice, prince in princeze, seveda tudi navadne vojake ter spletične, funkcije so pač porazdeljene in debeluške žal nimajo kaj iskati v samem vrhu občudovanja, je že tako, da se pač morajo sprijazniti z vlogo dvornih norcev. Toda tam so bili vsi odeti v prelepe indijske, pisano izvezene srajčke, nekateri so se celo dičili v kožnatih afganijih, v katerih resaste dlake se je vonj hašiša še posebno globoko vtrl, tako da si pubertetnim ovčkam iz šubičke še nekaj ur po zadnjem džointu lahko dokazoval, kdo da pravzaprav si. On pa nič, z neko čudno ponošeno podeželansko obleko, ki si jo je okrasil z velikimi plastičnimi metuljema na ramenih, (menda je hotel vzbujati vtis, da sta žuželki iz samega Peaceja & Loveja pravkar ljubeznivo priplahutali nanj celo iz klobukov dam prejšnjega stoletja). Brezobzirno se je motal okrog šanka, se oholo drl v potenciranem primorskem dialektu, morda bolje v nekakšni kobariški rovtarščini, namesto takrat modnih hitov pijansko ekspresivno prepeval nekakšne "Oj boži me tele dolince", hip zatem pa že z raskavim glasom šmirglal nekaj o karibskih zombijih. Samo spogledala sva se in se pričela obojestransko globoko prezirati. Največji hudir pa je bilo to, da sem, kadarkoli sem se ujel z njegovim pogledom, jasno, kot je lahko le najbolj prozorno majsko nebo, začutil, da tudi on meni o misli natanko isto, kot jaz o njem.