Ali pa, sva nadaljevala, se še spomniš, ko smo nekoč odšli v Mirno na Dolenjskem. Pa nas je bilo, nastopajočih, kar krepak ducat. Posedli so nas na neke s skajem prevlečene stole zgoraj na nad publiko vzvišenem odrčku, pa še neprijetno osvetljeni smo bili, tako, da je bil občutek popolne bedastoče pesniške menažerije najbolj rezek in boleč. Mislim, da se nobena kača velikanka v najbolj obskurnem živalskem vrtu pred najzagamanejšo kmečko publiko ni počutila bolj bedno kot mi, ko so nas tako banalno razstavili. Res pa je bilo to, da so nekateri nastopajoči prezrli bedo trenutka in pričeli brez sramu izlivati svoje srce sicer že zdavnaj naveličani publiki. Te menstruacije pa so bile moreče dolgotrajne in že prej, seveda zgolj za že pričakovano sramoto odteščujoče zaužiti alkohol je nekaterim nagrizel živčni sistem. Potem so pa zaspali, mirno in spokojno, kar tam pod srepečimi lučmi in zgražajočimi očmi publike, moj prijateljček Zlatko Zajc se je z vsem svojim razkošnim telesnim volumnom ljubeznivo zleknil na Klečevo pogumno sršečo vertikalo z leve, Peter Mlakar pa je iz druge strani s svojo grčasto, kraških pojavov, (vrtač, globač in ponikalnic), polno postavo ekvalibriral težnost z desne strani. Publika, pahnjena v prisiljeno občudovanje v nekaj tako izmišljenega kot je "slovenska literatura", pa ni vedela, ali naj se trapi z poslušanjem dolgoveznega besedičenja, ki je vrel iz kotla dotlej nepotešenih pesniških duš ali pa naj se oholo roga tistim trem zaspalim pijančkom, ki to literaturo pravzaprav predstavljajo. No, pa saj je to neke vrste Triglav, slovenski grb, smo menili ostali, ki nam še niso veke zlezle skupaj, Kleč pa kot osrednja vertikala, (ki se mu povrh vsega še kot v sanjah lagodno cedi dolga svilnata slina iz ustnic), podrpta z dvema vršacema na levi in desni rami potrjuje neznosno neumnost javne prezentacije naše največje narodne vrednote, briljance slovenskega jezika.