rencin zaporniški sistem,« je njeno življenje opisal eden od njenih prijateljev, a brez pomilovanja, saj si je takšno samotarsko življenje za štirimi stenami svojega stanovanja, v katerem je sprejemala le tiste prijatelje, ki so bili obenem tudi njeni sodelavci, izbrala sama, da bi imela čim več časa za delo. Zdaj, ko ni bila le izvedenka za zdravstvo in bolnišnice, temveč tudi za zakonodajo, so jo politiki, uradniki in vsi, ki so potrebovali njen nasvet, poiskali kar sami. »Ali veste, katera so bila najtežja leta mojega življenja? Ne krimska vojna, niti pet let s Sidneyjem Herbertom na vojnem ministrstvu, ko sem včasih delala tudi po dvaindvajset ur na dan. Najhuje je bilo zadnjih pet let in tri četrt, odkar je umrl moj oče,« je ugotovila leta 1879, potem ko je morala po očetovi smrti prevzeti odgovornost za svoji mater in sestro. Februarja 1880 je mati umrla in Florence je bila pri šestdesetih letih prvič v življenju zares svobodna. »Toliko vsega je, za kar je vredno živeti. Veliko sem izgubljala v neuspehih, razočaranjih in skrbeh, toda, vidite, življenje mi je sedaj, na stara leta, toliko bolj dragoceno,« je povedala leta 1895, ko je bila že skoraj slepa, a krepkega zdravja. Ki pa je počasi usihalo. Ko jo je novembra 1907 kralj Edvard VII. kot prvo žensko v britanski zgodovini odlikoval z redom zaslug, je odlikovanje sprejela z besedami: »Preveč ljubeznivo, preveč ljubeznivo.« Potem je utonila v san. Njen razum že nekaj časa ni bil več takšen kot svoje dni. Dokler ni leta 1910 dokončno nehal delovati. Nanj spominja le skromen nagrobnik, ki označuje njen grob in na katerem piše: »F.N. Rojena 12. maja 1820. Umrla 13. avgusta 1910.«