Toda bližala se je 1. svetovna vojna in v skladu s tem se je spreminjalo tudi javno mnenje o uporabi zrakoplovov. Nenavadno je, da sta prvi zagnali preplah zaradi zrakoplovov prav nemški tekmici Anglija in Francija. V angleškem časopisu Daily Mail so se pojavili domnevni nemški načrti za invazijo na Otok. Po tem scenariju naj bi 3.500 posebno opremljenih vojaških zrakoplovov v samo 30 minutah izkrcalo na angleških tleh kar 350.000 vojakov. Neuresničljiv podvig tudi po današnjih merilih je vzbudil vsesplošno pozornost. Pojavljati so se začele vesti, da so opazili nemške zrakoplove nad Severnim morjem blizu angleške obale, čeprav so vsi vedeli, da si noben zrakoplov še ne upa na odprto morje. Francozi niso bili nič manj zaskrbljeni, saj se je moral nemški vojaški cepelin LZ 16 – dotlej se je v Evropi že udomačilo ime cepelin za vse podobne zrakoplove – aprila 1913 med poletom iz Badna zaradi tehničnih težav z motorjem in močnega vetra, ki ga je vrgel iz smeri, spustiti pod oblake. Ko so se oblaki razkadili, so nemški vojaki presenečeno ugotovili, da pod njimi plapolajo francoske zastave. Pristali so v Lunévillu, na sredi vojaškega vežbališča, polnega konjenice. Francoski vojaki so zablodele zrakoplovce ljubeznivo sprejeli, njihovi oficirji pa so cepelin natančno izmerili in prerisali vsak njegov del. Drugače je bilo s prebivalci Lunévilla, ki so nemško posadko sovražno gledali in jo začeli obmetavati s kamenjem. Z naraščanjem napetosti med državami so cepelini postali sestavni del vojaškega arzenala še pred začetkom 1. svetovne vojne. Zaradi govoric, da se prodajajo na tuje, je Nemčija uradno prepovedala njihovo prodajo brez dovoljenja ministrstva za vojno. Po nepreverjenih vesteh so tudi v Friedrichshafnu mrzlično delali in proizvodnja cepelinov se je povzpela na en zrakoplov na mesec. V samo enem letu je imela nemška vojska že 12 cepelinov in 26 pristajališč. Tudi družba za prevoz potnikov Delag je podlegla vojni histeriji ter brezplačno vozila nemške oficirje na »informativne« polete. Med 34.000