Na letališče pri Longyearbyenu, glavnem naselju na Spitsbergnu, je rahlo naletaval suh sneg in škripal pod čevlji, ko smo se na tisti resda kratki razdalji med letališkim poslopjem in avtobusom, ki je čakal, da nas popelje do hotelov, v naglici oblačili v vse, kar ni bilo spravljenega preveč globoko v prtljagi. Prav tu, na pobočju gore nad letališčem, so konec letošnjega februarja slovesno odprli svetovno semensko banko, pravzaprav trezor, v katerem bo na varnem spravljenih predvidoma kar štiri milijone in pol različnih sort semen kulturnih rastlin, denimo žit, ki jih bodo sem pripeljali iz 1400 manjših regionalnih trezorjev po vsem svetu. Kakih trideset let staro idejo o gradnji trezorja, ki bi ob jedrski vojni, velikih podnebnih spremembah in podobnih dogodkih, ki bi uničili posevke po svetu, človeštvu dal možnost za preživetje, je na pobudo Organizacije za kmetijstvo OZN (FAO) in z več kot le omembe vredno finančno podporo samega Billa Gatesa uresničila norveška vlada globoko v nedrju gore, v permafrostu (zmrznjeni zemlji, ki je povsod na Svalbardu, v globini od enega tja do tristo, štiristo metrov), kjer bodo semena pri stalni temperaturi okoli –18 stopinj Celzija lahko preživela stotine ali celo tisoče let.