Ko sva se teden dni po blagajničarkinem pogrebu ponoči vozila ob zahodnem robu letališča, je Vaughan nenadoma zavil proti robniku in zbil velikega mešanca. Udarec njegovega telesa, podoben oblazinjenemu kladivu, in ploha stekla, ko je žival vrglo čez streho, sta me prepričala, da bova umrla v trčenju. Vaughan sploh ni ustavil. Gledal sem, kako je pospešil, brazgotinasti obraz je približal razbitemu vetrobranskemu steklu in si jezno otiral bisere zdrobljenega stekla z lic. Njegovi izbruhi nasilja so postali tako brezciljni, da nisem bil nič drugega kot očaran opazovalec. Toda naslednje jutro, na strehi letališkega parkirišča, kjer sva pustila avto, je Vaughan spokojno pokazal globoke vdrtine na pokrovu motorja in na strehi. Strmel je v letalo, polno turistov, ki se je vzpenjalo proti zahodnemu nebu, in njegov pepelnati obraz se je šobil kot pri zamišljenemu otroku. Dolge trikotne vdolbine na avtu so nastale ob smrti neznanega bitja, njegovo izginulo identiteto je izmaknila geometrija tega vozila. Koliko bolj skrivnostni bi bili najini lastni smrti, in tiste slavnih in mogočnih?