Vedel sem, da moram brez odlašanja v Pešavar. Prepričan sem bil, da se bom, ko bom tam, že znašel in nekako prišel v taborišča za urjenje. To sem vedel, ker sem videl film Rambo III: na svoji poti v Afganistan se je Rambo ustavil v Pešavarju, da bi se oskrbel z orožjem. Nedaleč stran se je dalo prestopiti mejo in verjetno je orožje potovalo po isti poti. Zato se mi je Pešavar zdel najboljši kraj, da najdem pot do džihada. Ko sem zapustil center tabligov v Raivindu, sem vzel taksi in se odpeljal do železniške postaje v Lahoreju. Na naslednji vlak za Pešavar bi moral čakati sedemnajst ur, vožnja do tja pa bi trajala dva cela dneva. Zato sem vzel taksi in se raje odpeljal do letališča, kjer sem kupil letalsko karto za polet ob sedmih zvečer. V Pešavarju bom že ob devetih. Bilo je sredi popoldneva, ko sem si kupil karto. Ura molitve se je nezadržno približevala. Šel sem v majhno mošejo ob letališkem parkirišču. Ko sem se ji približal na kakšnih petdeset metrov, sem videl gručo ljudi v belih oblačilih, kot jih nosijo tabligi. Tiho sem zaklel – to so bili zadnji ljudje, ki sem si jih želel srečati. A ker sem moral opraviti svojo salat, sem sklonil glavo in se napotil naravnost mednje, v upanju, da me ne bodo prepoznali. Imel sem smolo! Eden od njih me je prepoznal. »Omar! Kam greš? Ali greš domov?« Obrnil sem se k njemu. Nisem se spominjal tega obraza. Smehljal se mi je z rahlo bebastim izrazom na obrazu, ki je bil sicer značilen za učence centra. »Grem v Pešavar,« sem zagodrnjal. V hipu se je njegov obraz pooblačil. »Zakaj greš tja?« je vprašal z globoko zaskrbljenim glasom. Nisem imel časa, da bi mu odgovoril, ker smo morali k naši salat. A ko smo končali molitev, se je okrog mene zbrala večja gruča ljudi. Prosili so me, naj za nekaj minut sedem z njimi pred mošejo. Privolil sem in najstarejši med njimi se je prvi oglasil. »Sam Bog te je pripeljal na pot tabligov,« je rekel. »In sam Bog ti je naklonil dar, da pripelješ ljudi spet nazaj v islam. Zakaj hočeš ubežati svoji usodi?«