Tokrat je vrlim letališkim uslužbencem uspelo »sčekirati« vsaj prtljago iz Brnika vse do končnega letališča, sam pa sem se moral zavoljo presedanja med letali različnih prevoznikov znova prijavljati na vsakem letališču. Seveda nič nenavadnega, a v Hongkongu, kamor smo prišli z občutno zamudo in je eno večjih svetovnih letališč, in kjer malokdo zna angleščino, ki jo je moč razumeti, sem imel kar nekaj težav, da sem se pravočasno prijavil ter našel vrata za naslednji let. Vmes seveda milijon varnostnih preiskav, a v Aziji te vsaj ne nadlegujejo z obveznim jemanjem prenosnega računalnika iz torbe. Na Brniku pa sem ga moral celo odpreti...