Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem se raztogotila nad parom letaliških uslužbencev pri izdaji vozovnic, ker je imel moj let zamudo in se mi je zdelo, da osebje do nas potnikov ni odkrito. Ravno sem hotela ogorčeno odvihrati, ko sem s pogledom srečala mlad par, ki je čakal v vrsti za mano, takrat pa sta pristopila. Mislila sem, da se mi bosta zahvalila, ker sem povzdignila glas, namesto tega pa je on dejal: »Želela sva vam samo povedati, kako zelo imava rada vaše delavnice.« »Res,« ga je podprla ona, »vse vaše knjige in posnetke imava.« Hotela bi jima reči, da sta bila pravkar priča primeru senčne Kraljice v akciji, naravnost iz učbenika, vendar sem bila preveč osramočena, da bi lahko kar koli izustila. Samo zahvalila sem se jima in šla naprej. Zaslužila sem si, kar sem dobila, kajti po nepotrebnem sem nahrulila letališka uslužbenca, ki sta najbrž zgolj opravljala svoje delo. Senčne vidike naših arhetipov oskrbuje naš paradoksalni odnos do moči. Prav tako se jo bojimo imeti, kot nas je obenem strah, da je ne bi imeli. Lahko je razumeti, da nemoč pomeni grožnjo za naše blagostanje, vsaj na površinski ravni. A zakaj bi se hkrati bali, da bi bili močni? To je v bistvu navzkrižje, ki vzdržuje senco. Senco lahko pojmujemo kot neraziskano moč. Izraža se z ravnanjem, ki pogosto spodkopava naše izrecne želje in podobo samih sebe. Ti zapleteni vidiki naše osebnosti prenikajo v naše obnašanje, tako da prelisičijo naš zavestni um, potem pa pogosto prevzamejo vodilno vlogo. Neredko sploh ne vemo, zakaj počnemo stvari, ki jih počnemo, ali zakaj imamo opraviti z nerazložljivimi strahovi. Kadar čutimo eno in delamo drugo, s tem pa ločujemo razum in srce, se znajdemo v bolečem konfliktu. Življenje, v katerem sta razum in srce razdvojena, je takšno, kot da bi imeli v sebi dva bojna tabora, ki se spopadata za oblast nad našo močjo izbire. Kadar sta izolirana drug od drugega, sta prikrajšana tako srce kot razum; um poskuša biti skrajno razumarski, srce pa pretirano razčustvovano. To neravnovesje drobi našo moč. Kadar je naša življenjska sila razdrobljena, podobno kot narod, v katerem se neprestano bojujejo nasprotujoče si sile, je v nevarnosti, da ji zavlada strah. Že Jezus je rekel: »Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati.« (Evang. po Marku 3: 24). Celo kadar vemo, da ravnamo bojazljivo, se včasih odločimo, da se namenoma ne bomo menili za to. Če pravzaprav ne vem,