Potem nekdo odkrije v mojem nahrbtniku bombo. Bomba je sicer samo plinska bombica za moj gorilnik, vendar se jim očitno zdi vredna vse pozornosti. Zazdi se jim, da so me morda podcenjevali, in povabijo me v sobo za preiskave. Pod prisego izpovem, da tokrat prvič jemljem s sabo na pot gorilnik in da pač nisem vedel, da v njihovem pravilniku, ki prepoveduje vnašanje bomb in peklenskih strojev na letalo, izraz 'bomba' zajema tudi takšne pomenske odtenke. V dokaz, da sem jo nameraval uporabljati v gospodinjske namene, izložim vsebino 140-litrskega nahrbtnika in iz najglobljega predala izvlečem gorilniček. Ko mi šef varnosti pojasni, da lahko takšna bomba na višini zaradi nečesa, kar sem zdaj že pozabil, eksplodira, navedem v svojo obrambo, da se v šoli tega nismo učili, ali pa smo se učili, pa sem bil ravno bolan, ali pa sem kratko malo že pozabil. Šef varnosti, še vedno s sumničavim leskom v očeh, navede pravno pravilo, po katerem ignorantia iuris nocet - in zaseže nevarni tovor. Ko obljubim, da si bom izrek zapomnil, me izpusti, vendar pa na skrivaj obvesti vse letališke uslužbence, da se verjetno samo delam, da sem bebec. Da bi si prišli glede mene na jasno, mi nastavijo past. Ne opozorijo me, da je čas za vkrcanje, ampak z zanimanjem čakajo, ali bom s katerega tistih malih monitorjev, ki so obešeni nekje visoko pod stropom, na lastno pobudo in skozi očala z dioptrijo 8,5 razbral, ob kateri uri in minuti in na katerih vratih in v kakšni obleki se moram priglasiti pri kontroli potnih listov. Ker ne reagiram, spet sklenejo, da sem nedolžen bebček, in me pokličejo po zvočnikih. Medtem ko se z zanimanjem oziram, da bi videl, zakaj se ugledni Flandrijec - Graf de Schnieck - noče odzvati na poziv, v zadnjem hipu priteče žena in me zvleče mimo carine.