Ob teh dveh zgodbicah bi se kdo čisto upravičeno lahko razburil, češ, poglej jo, slovensko vlado, kako malo je naredila za to, da bi nas pet let po osamosvojitvi poznali vsaj uslužbenci na največjih letališčih. Toda, čeprav tako rekoč po definiciji vlada ni nikoli nedolžna, bi se mi zdela taka jeza vendarle malce prenapeta: ob številu držav in ljudi na tem svetu je konec koncev čisto logično, da tam, kamor lastniki slovenskih potnih listov ne zahajamo trumoma, za nas ne vedo. Še več, prepričan sem, da je ta nevednost recipročna: tako si upam staviti, da niti 10 odstotkov Slovencev ne ve, kje denimo je Peoria ali kaj je glavno mesto Nebraske. Skratka, zdi se mi smešno ali celo arogantno pričakovati, da bi bili v Ameriki ljudje bolj podučeni o nas, kot smo mi o njih, pa čeprav so po poklicu letališki uslužbenci: tisto, kar zares šteje, je dejstvo, da so nekje globoko v računalnikih mejnih policij tega sveta naši potni listi vendarle zapisani kot zanesljivi in da lahko z njimi z ustrezno količino humorja in potrpežljivosti načeloma pridemo, kamor hočemo. Zares v godlji pa seveda bomo, če bodo naši potni listi kdaj dobili tak status, kot ga imajo zdaj jugoslovanski.