Varnost v zvezi z olimpijskimi igrami se deli na različne protiteroristične ukrepe, ki so ponekod že na meji paranoje (ker se je menda že zvrstilo nekaj poskusov podtikanja razstreliva na novem letališkem terminalu), in na odpravljanje vseh morebitnih virov političnih provokacij, povezanih s človekovimi pravicami, Falun gongom in s čimer koli, kar bi, čeprav le bežno, poseglo v uradno geslo iger: en svet – ene sanje. Tuji državljani, ki bi se zazdeli sumljivi, denimo, že zato, ker imajo na svojem računalniku risbo olimpijskih krogov, sestavljenih iz policijskih lisic, kar naj bi bil simbol nasilja v državi gostiteljici, so lahko izgnani iz Kitajske s petletno prepovedjo vrnitve. Drugim, ki tukaj v tem občutljivem poletju preprosto niso zaželeni, čeprav že leta delajo v Pekingu, pa so krako malo zavrnili zahteve za podaljšanje vizumov. Nekaterim brez vsakršne obrazložitve, drugim – kakor se je zgodilo nekemu norveškemu poslovnežu – s pojasnilom, da nimajo univerzitetne diplome.