Tora, tora, tora (tiger, tiger, tiger) je bil šifriran znak za napad 350 letal, ki naj bi v dveh valovih napadla pomorske in letališke objekte na Havajih. Napad je bil predviden za nedeljo ob 7.55 po lokalnem času, torej na dan, ko je vse še bolj sproščeno kot sicer. Smola za Japonce je bila, da so bile tri ameriške letalonosilke s spremljevalnimi ladjami zunaj oporišča na raznih nalogah, vseeno pa je bilo v oporišču 70 vojnih ladij (osem bojnih ladij, osem križark, 29 rušilcev in več manjših plovil) ter 24 pomožnih ladij (tankerji, ladje delavnice, matične ladje), na letališčih pa razpostavljenih 387 letal. Ker se je glavnina ladjevja šele prejšnji dan vrnila v pristanišče, je bila odsotna večina častnikov in podčastnikov, pa tudi precej mornarjev, ki so dobili izhod čez nedeljo. Delili so zajtrk, nekateri so se pripravljali za obisk cerkve ali za nedeljsko parado, predajala so se dežurstva, skratka - bilo je spokojno jutro. Nenadoma so se zaslišali žvižgi in eksplozije, za marsikoga zadnje, kar so slišali v življenju. Presenečenje je bilo popolno. Telegrafisti so pošiljali sporočila: »Napad na Pearl Harbour. To ni vaja!«, medtem ko so se prve ladje že potapljale, letala pa je raznašalo na letališčih. Poveljnik tihomorskega ladjevja admiral Kimmel je bil izvrsten pomorski strateg, ki je različico »mavrica 5« oranžni proti modrim - v zadnjih dvajsetih letih na raznih štabnih vajah preigral vsaj dvanajstkrat. To je bil načrt o »šahovskem« vojskovanju med otočji sredi oceana. Zdaj pa je njegovo ladjevje dejansko gorelo sredi pristanišča v čisto novi različici, visoka strategija se je sesula v prah, on pa ni mogel ničesar storiti. Ko je odletel prvi val napadalcev, izgubili so le nekaj letal, so se vojaki in mornarji napotili reševat tisto, kar se je še rešiti dalo, vendar jih je sredi tega presenetil drugi val napada. Tokrat so bili ameriški vojaki veliko bolje pripravljeni na obrambo in v plamenih je padlo proti tlom več letal kot prvič, a vseeno so Japonci v celi operaciji izgubili komaj 29 letal, vsekakor zanemarljivo malo. Vendar pa je bil drugi napad pravzaprav napaka, saj je bil usmerjen predvsem na že tako ali tako zadete bojne ladje, medtem ko je podmorniško oporišče na primer ostalo nedotaknjeno. Prav tako tudi naftna skladišča ( v njih je bilo 4.500.000 sodov nafte, to je dva milijona sodov manj, kot so bile celotne zaloge japonske mornarice), tankerji, večji del delavnic in skladišč. Če bi uničili še to, bi lahko Pearl Harbour kot oporišče preprosto odpisali. Nekateri japonski piloti so predlagali admiralu Nagumu, naj dovoli še tretji napad, ta pa je to odklonil. S tem napadom bi lahko uničili vse, kar so v prvih dveh izpustili. A po bitki je lahko biti general. Nagumo je vsekakor bil na nasprotnikovi strani oceana 6.000 kilometrov od domovine, ne da bi vedel, kje so nasprotnikove letalonosilke in ali se ne zbirajo podmornice. Zdelo se mu je najbolje, da potem, ko je sovražniku že zadal udarec, svoje ladjevje umakne v varnejše vode. Prav vsa letališča na Havajih so bila opustošena, letala pa uničena. Uničeni ali poškodovani so bili tudi hangarji in skladišča, mehaniki pa so se trudili iz razbitin usposobiti vsaj kakšno letalo - tu so dobili nepoškodovano krilo, tam motor, drugje spet neki tretji del. Največ mrtvih pa je bilo na bojnih ladjah. Arizono je razneslo in s seboj je potegnila 1.100 mornarjev. Še danes leži na dnu pristanišča in ima status spomenika. Oklahoma se je prekucnila in s seboj potegnila 415 mornarjev, kasneje so jo dvignili in odvlekli v staro železo. West Virginija, Nevada in California so potonile v nizkih vodah, po dolgih mesecih trdega dela so jih dvignili, odvlekli v Ameriko in tam popravili ter modernizirali, nato so se vrnile v službo, med napadom pa je na vsaki padlo približno sto mornarjev. Preostale tri bojne ladje Tennessee, Maryland in Pennsylvania - so jo precej bolje odnesle. Pennsylvania je bila v doku, preostali dve pa zasidrani v notranji vrsti bojnih ladij, tako da niso dobile torpednih zadetkov, temveč le bombne. Potem ko so jih odpeljali v ZDA, so bile v dobrega pol leta nazaj v službi, med napadom pa je na vsaki padlo od 20 do 30 mornarjev. Potopljena je bila še ena pomožna ladja in en polagalec min, tri rušilce so bombe poškodovale v doku, ena od križark je bila močno poškodovana, preostale ladje pa so dobile le manjše poškodbe. Padlo je 2.700 ameriških vojakov in mornarjev. Nejeveri nad napadom je v Združenih državah sledil izbruh besa. Skupina pobesnelih domoljubov je v washingtonskem botaničnem vrtu razsekala štiri japonske češnje, neki prisebni čuvaj v živalskem vrtu pa je rešil »japonsko srnjad«, ko jo je na hitro preimenoval v »azijsko«. Bojni klic po maščevanju se je glasil »remember Pearl Harbour« (zapomnite si Pearl Harbour)«. Tudi tisti, ki so do tedaj zagovarjali popolno nevmešavanje Združenih držav v svetovni spopad, so zdaj podpirali vstop v vojno. Ko je predsednik Roosevelt uradno nagovoril kongres, da podpre vojno napoved Japonski, je bil en sam glas proti. To je bil glas pisateljice Kathleen Norris, ki ga je obrazložila s tem, da kot pacifistka ne verjame v vojno reševanje sporov, z glasom proti pa hoče tudi pokazati, da v demokraciji lahko obstajajo tudi drugače misleči. Grešni kozel za vse je bil seveda admiral Kimmel, ki so ga takoj razrešili s položaja in ga po tihem upokojili. Medtem ko so v Združenih državah besneli, pa so bili Japonci od navdušenja čisto iz sebe. Poročilom o uničenju ameriškega ladjevja so se pridružila poročila o uspešnem izkrcavanju, uničenih tamkajšnjih sovražnih vojaških enotah in o obilnem plenu, ki je padel Japoncem v roke. »Sile cesarstva so nepremagljive!« je tokijski dnevnik na prvi strani z mastnimi črkami izražal prepričanje večine Japoncev. Japonska moč je dosegla svoj zenit, cesarstvo vzhajajočega sonca je obsijalo ves Daljni vzhod.