gotovo res, da bi bile zlorabe lahko hudo škodljive. Glavni akter obnove na področju Mezopotamije je bil Enkijev sin, slavni bojevnik Ninurta, ki se je enako kot v bojnih veščinah v nuji izkazal tudi v inženirskih znanjih. Področje Egipta in severne Afrike je bilo pod zaščito Enkijevega klana. Določene aktivnosti so se očitno pokrivale, saj obstajajo sumerski in egipčanski zapisi, ki so tako rekoč identični. Razlikujejo se le imena bogov. Tako je bil recimo sumerski Enki egipčanski Ptah, Marduk pa znameniti egipčanski Ra. Ptah se je vladanju v Egiptu odpovedal že pred potopom, Ra pa je tudi vladal le tisoč let do potopa, nakar je oblast razdelil med potomca Seta in Ozirisa. V času obnove so delovali usklajeno, potem pa je med novopečenima velikašema prišlo do bolestnega boja za oblast. Zelo hitro so se pojavila tudi trenja med Enkijem in Enlilom. To je bilo tudi pričakovano, zato sta pač upravljala vsak svoje področje. Na vmesnem teritoriju Sinajskega polotoka pa je bila »šefica« njuna polsestra Sud, stvariteljica Homo sapiensa. Rešitev je bila zamišljena genialno – Enkiju je rodila hčer, Enlilu pa sina in kot Anujeva hčer bi morala biti zanesljivo poroštvo za mir in sodelovanje. Vendar, kot bomo videli pozneje, tudi to ni zadostovalo za preprečitev največje »božje težave«. Na njenem ozemlju je namreč nastal nov letališki kompleks za povezavo Zemlja–Nibiru. Kot že prvič so tudi tokrat kot osnovni orientir uporabili goro Ararat z dvema vrhovoma. Glavna pristajalna platforma je bila na gori Baalbek v Libanonu, ki so jo po potopu uporabljali tudi