vilka 191 poletelo iz čikaškega letališča O’Hare proti Los Angelesu. Letalu DC-10 je kmalu potem, ko se je dvignilo z letališke steze, na 60 metrih višine odpadel motor. Številni gledalci so osuplo gledali, kako se je letalo še naprej dvigalo, dokler se ni pri 100 metrih počasi nagnilo na levo, naredilo lok, se obrnilo navzdol in se zrušilo na bližnje polje. Tam je eksplodiralo. Umrlo je vseh 258 potnikov, 13 članov posadke in še dve osebi na tleh. Nobeno truplo ni ostalo celo. Naokrog so ležali krvavi, ožgani in počrneli deli teles. V letališkem hangarju družbe American Airlines so uredili začasno mrtvašnico. Poleg strokovnjakov, ki so se ukvarjali z ugotavljanjem vzrokov za nesrečo, se je dela lotila skupina za identifikacijo trupel pod vodstvom Boba Steina. Štela je skoraj 100 oseb; od patologov, dentistov, laboratorijskih tehnikov do sodnomedicinskih strokovnjakov in drugih. V ozadju hangarja so bili nakopičeni osebni predmeti umrlih; prstani, ure, denarnice, fotoaparati, zapestnice in podobno. Stein je zahteval, da morajo, če je le mogoče, ugotoviti identiteto umrlih, saj so svojci za uveljavljanje zapuščine potrebovali uradni mrliški list. Glede na stanje trupel so imeli pri identifikaciji glavno besedo dentisti. Vedeti je treba, da še ni minilo dolgo, odkar je sodna medicina priznala pomembnost primerjanja odtisa zobovja na telesu žrtve z zobovjem domnevnega morilca ali posiljevalca. Rane, ki so jih povzročili zobje, so postale prav tako pomemben dokaz kot zobje, ki so jih povzročili. V drugem nadstropju hangarja so dve nasproti si stoječi steni prelepili s papirjem za zavijanje in ju razdelili na 300 pravokotnikov. Na eni steni so v pravokotnike vpisovali imena umrlih potnikov in jih opremili s številkami, ob drugi steni pa so zbirali osebne predmete in kose oblek. Kosov oblek je bilo malo, pa še ti so bili ožgani in prepojeni s kerozinom, tako da jih je bilo treba najprej ročno oprati. V nekaj dneh je preiskovalcem uspelo identificirati večino ostankov, le petdeset teles oziroma njihovih ostankov je zaradi neprepoznavnosti še čakalo na identifikacijo. Na pomoč so poklicali rentgenologe, da so opravili analizo kosti. Pri nekaterih umrlih je bilo na okostju mogoče opaziti stare strelne rane, in to je olajšalo identifikacijo. V poseben računalniški program so