Spet vonj. Vonj po praženi kavi. Sanjam? Ne... Iz kuhinje se vali rjavkast dim. Planem pokonci in kar tak, v gatah in bos, stečem v kuhinjo, kjer se je na štedilniku mala lična džezvica že nevemkolikič spremenila v črn, ožgan in povsem zverižen umetniški objekt. Zagrabim za ročaj in se v hipu opečem. Zakričim in zakolnem: "Opizdaprekletahudičevababazajebanacrknjenakuzlaneumna!" Rebeka stoji ob mojih nogah in me zvedavo gleda. Svojo črnosivo glavico nagne zdaj levo zdaj desno. Najbrž se čudi plazu kletvic, ki se usujejo iz mojih ust, medtem ko vrtim popečene prste okoli glave, kot da bi hotel oponašati helikopterski propeler. Ko pekoče in žareče utripanje na blazinicah palca, kazalca in sredinca malce pojenja, s cunjo zagrabim ožgano džezvico in jo zabrišem v pomivalno korito, polno umazane, rjavkaste vode, da grdo zacvrči. Sledi prava mala eksplozija pare in pokadi se gobast oblak dima, kot po kakšni intimni, družinski atomski vojni. Potem skočim k oknu, ga odprem in z obema rokama nad glavo sočasno migam naprej in nazaj, da bi čimprej odgnal dim iz kuhinje. Počutim se kot prometnik na letališču, ki z iztegnjenima rokama daje signale jumbo jetu, da bi velikan lažje zapeljal s pristajalne steze v notranjost letališkega hangarja. Ko se zavem svojega absurdnega in povsem nekoristnega miganja (migam tudi z boki), se bedasto zarežim. "He, he, he, kot bi hotel zagrabit dim za 'kravatlc' in ga zabrisati skoz okno, kaj... Aj, jej jej, butec butasti!" Počutim se zares neumno. Še bolj bedasto pa se počutim, ko zagledam psico, ki me je v mojem absurdnem početju najbrž vseskozi opazovala in se je zdaj, z dolgim pasjim vzdihom, ulegla na sredo kuhinje, saj je tudi ona očitno popolnoma obupala nad mano. Zardim in se sesedem za mizo. Zazrem se v popacan prt. Koščki cornfleksa in kaplje mleka... Zdaj se spomnim, Petra je pristavila za kavo, tik preden pa je odpeketala skozi vrata, je še rekla: "Voda vre, tri žličke nasuj! Preden greš na sestanek, ti bo pasala ena močna!" Preden sem zbrcal čevlje z nog in potegnil srajco iz hlač, sem v brbotajočo vodo nasul tri zvrhane žlice kave (kdo ve zakaj, kajti na prav noben sestanek nisem nameraval). Potem pa sem šel v spalnico in padel v posteljo. Sanjal sem sanje. Sanjal sem, da so podobe dim, ki se dviga iz notranjosti razbolele duše, pa je bil samo dim zažgane kave... In Rebeka me je rešila... Morda celo smrti? Pomislim. Ja, ta psica me je rešila smrti! Povsem lahko bi se zgodilo, da bi začela goreti kuhinja in jaz bi se pri štiridesetih letih zadušil v dimu svojih sanj. Kar odplaval bi na sanjskih, umišljenih podobah in se ne bi več vrnil. Razkadil bi se, kot da me nikoli ni bilo...