Predstavljajte si neustavljiv tok ljudi, zasoljene cene hrane, stalno oglašanje iz zvočnikov, prepih, neudobne sedeže, ponoči prižgane luči, vi pa utrujeni od čezoceanskega leta in nikjer na spregled prostora, kamor bi se zavlekli na prepotreben počitek... Nič kaj privlačna slika. Tako tudi ne preseneča, da ni želena destinacija, kamor bi ljudje z vseh koncev prostovoljno trumoma drli. Preždeti nekaj ur na letališču ni težko, če pa ste bili kdaj primorani tam preživeti noč oziroma, ne bodi ga treba, še kakšen dodatni dan, potem veste, da ta novodobna mravljišča ljudi niso najbolj vabljiva pogruntavščina. Medtem ko več kot 99 odstotkov ljudi komaj čaka, da poberejo svoje kufre in jo čim prej popihajo novim dogodivščinam naproti, pa so si nekateri na letališčih ustvarili življenje oziroma svoj majhen domek potiskajo v vozičku pred seboj. Nekaterim jo je zagodla politika, spet drugi so izgubili dokumente, tretji so brezdomci, ki so našli zavetišče na enem od terminalov. Najdejo se pa tudi takšni primerki, ki enostavno nimajo pojma, zakaj so ostali tam, kjer so pristali, čeprav bi lahko mirne duše odšli naprej. Najsi bodo razlogi takšni ali drugačni, vsi prej ali slej postanejo medijske zvezde oziroma kar maskote letališča. Merhan Karimi Nasseri, Bettina in Hiroshi Nohara imajo kljub različnemu ozadju, različnim potnim listom in času dogajanja skupno točko. Letališče je postalo njihov dom in njihovo zgodbo so mediji takoj pograbili. Pa ne samo mediji, celo Hollywood se ni mogel upreti skušnjavi, da ne bi s filmom Terminal ekraniziral zgodbe enega od teh ljudi. Režiser Steven Spielberg je navdih za film o moškem, ujetem na ameriškem letališču, dobil po resničnem dogodku. Ob imenu Merhan Karimi Nasseri malokdo ve, o kom govorimo. Če vam že ni znano njegove ime, pa mnogi poznate njegovo zgodbo. Zaradi birokratskih zapletov in kraje njegovih osebnih dokumentov je na pariškem letališču Charles de Gaulle preživel 18 let, vse od leta 1988. Letošnjega avgusta je prišlo tudi na dan, da je 48-letna Nemka Bettina na španskem letališču Palma de Mallorca že deset let. V medijih, med domačini in pogostimi potniki na letališču Palma de Mallorca se je je oprijel vzdevek ženska z mačko, saj ji ta ves čas dela družbo. Če je Nasseri obstal na letališču zaradi neživljenjskih zakonov, je zgodba Nemke in Japonca Hiroshija Nohare popolnoma drugačna. Oba bi se lahko mirno sprehodila iz terminalov, a to zavračata. Hiroshi Nohara je 2. novembra iz Tokia priletel v Cuidad de Mexico na eno najprometnejših letališč v Latinski Ameriki. Dobil je polletni turistični vizum in od tedaj bivakira na terminalu 1. »Aboniral« je svojo mizo nasproti restavracije in tam sprejema radovedne obiskovalce. Skoraj ne mine dan, da 41-letni Japonec ne bi imel obiskov. Postal je prava medijska zvezda. Mimoidoči potniki se pridejo k njemu fotografirat, uslužbenci bližnjih restavracij in potniki mu kdaj pa kdaj prinesejo kaj za pod zob. Kot smo se lahko sami prepričali, se posebej razveseli predstavnic ženskega spola, s katerimi se prav z otroškim veseljem fotografira. Nohara na novinarska vprašanja odgovarja, da ni kakšnega posebnega motiva za njegovo podaljšano bivanje na letališču in da ne ve, kako dolgo bo tam ostal. Zanimivo pa je, da je v njegovi bližini vedno vsaj en policist, čeprav ni jasno, zakaj. Nohara je na začetku svojega bivanja s svojo neurejeno pojavo kakšnega potnika tudi prestrašil, tako da so letališke oblasti celo poklicale japonsko veleposlaništvo. Vendar pa mu bivanja na letališču ne more nihče preprečiti, ne morejo ga prisiliti, da odide. Vse, kar lahko storijo oblasti, je čakanje, da mu poteče vizum. Na intervjuje mirno odgovarja in z ničimer ne kaže, da bi mu presedali. Ti se največkrat kaj hitro končajo, saj možakar ne govori niti angleško niti špansko, čeprav človek dobi vtis, da razume več, kot da vedeti. Da so mu medijski obiski še posebno pri srcu, gre morda pripisati dejstvu, da mu iz bližnje restavracije, kakor hitro opazijo novinarsko ekipo, na mizo prinesejo kavo ali hrano. Vse za brezplačno reklamo. Če so mediji in oblasti do zgoraj omenjenih prizanesljivi, pa je v Angliji slika ravno obrnjena. Londonski Heathrow naj bi po nekaterih podatkih imel zaradi ugodnih razmer za bivanje, toplote in čistoče pod svojo streho več kot sto brezdomcev, ki so si tukaj omislili začasno prebivališče. Tudi na Gatwicku si je zatočišče našlo več brezdomcev. Štiri so zaradi tega celo kaznovali. Najbolj znan je prav gotovo Anthony Delaney. Je živ dokaz, kako lahko človek postane odvisnik od letališča. Organi pregona so ga kar trikrat zalotili pri kršenju prepovedi približevanja letališču, na katerem je s presledki preživel tri leta. Presledki so pomenili odhod v mesto zaradi dviga denarnega nadomestila oziroma čas, ko so ga policisti pospremili do sodnika za prekrške. Da bi si kdo brniško letališče prisvojil za dom, se še ni zgodilo, so nam sporočili iz letališke službe za stike z javnostjo. redstavljajte si neustavljiv tok ljudi, zasoljene cene hrane, stalno oglašanje iz zvočnikov, prepih, neudobne sedeže, ponoči prižgane luči, vi pa utrujeni od čezoceanskega leta in nikjer na spregled prostora, kamor bi se zavlekli na prepotreben počitek... Nič kaj privlačna slika. Tako tudi ne preseneča, da ni želena destinacija, kamor bi ljudje z vseh koncev prostovoljno trumoma drli. Preždeti nekaj ur na letališču ni težko, če pa ste bili kdaj primorani tam preživeti noč oziroma, ne bodi ga treba, še kakšen dodatni dan, potem veste, da ta novodobna mravljišča ljudi niso najbolj vabljiva pogruntavščina.