»Vzemite primer De Gubernatisa. Čez en mesec, ko bo naš upokojenec že ves iz sebe od neučakanosti, ga bo gospod Garamond po telefonu povabil na večerjo z nekaj drugimi pisatelji. To bo srečanje v zelo ekskluzivni arabski restavraciji brez kakršnihkoli napisov spredaj: treba je le pozvoniti in pred kukalom povedati svoje ime. Notranjost je razkošna, luči pridušene, glasba eksotična. Garamond bo stisnil roko maîtru, se tikal z natakarji in pošiljal steklenice nazaj, ker mu ne bo všeč tisti letnik, ali pa rekel, 'oprosti, dragi moj, toda to ni takšen kuskus, kot ga dobiš v Marakešu'. De Gubernatisa bo predstavil načelniku Temuintemu, ki ima sicer pod svojim nadzorom vse letališke službe, še zlasti pa je iznajditelj in apostol cosmoranta, jezika za svetovni mir, o katerem prav zdaj razpravljajo v Unescu, nato profesorja Tegaintega, mojstra pripovedništva, dobitnika literarne nagrade Petruzzellis della Gattina za leto 1980, pa tudi velikega znanstvenika z medicinskega področja. 'Profesor, koliko let ste predavali? To so bili drugi časi, takrat je bil študij nekaj resnega. In naša odlična pesnica, prikupna Olinda Mezzofanti Sassabetti, avtorica Nedolžnih utripov, saj ste jih zagotovo prebrali.'«