»Army 0577, tukaj La Guardia. Kakšen je vaš položaj in višina?« »Okoli 15 milj jugovzhodno od vas letim po instrumentih. Rad bi trenutno stanje vremena nad newarškim letališčem.« Barden se je zdrznil. Saj to postajala prava epidemija, je pomislil! Iznenada so se nad newyorškimi letališči pojavljali nenajavljeni vojaški piloti, ki niso upoštevali civilnih letalskih predpisov, neprestano pa so spraševali za vreme in tekoče informacije o letališčih. Odkar so se po končani vojni z drugih celin domov vrnili ameriških piloti, ni bilo več mogoče krotiti zmede. Kljub temu, da je vlada ustanovila posebno službo in informacijski center za vojaške pilote, so ti še vedno najraje nadlegovali civilne letališke službe, niso pa hoteli spoštovati njihovih ukazov. »Army 0577, povežite se z letališčem Newark na frekvenci 3-4-1 kilocikla, če bi radi vremenske podatke, ali pa z vojaškim centrom za polete. Končano.« Bardenov glas je zvenel odločno. Smith se je znašel v precepu. Če pokliče Newark, se bo moral izdati. Vedel je že iz Bostona, da je newyorško letališče zaprto za pristanke po instrumentih. Preostalo mu je torej le, da izsili pristanek, ali pa pristane na La Guardiji, kot je imel zapisano v odobrenem načrtu poleta. Ne. Potem ne bi mogel natanko ob 10. uri ustaviti letala pred polkovnikom Rognerjem na Newarku. Bil je le še slaba dva kilometra od letališkega stolpa na La Guardiji, ko sta ga hkrati opazila kontolor Barden in njegov sodelavec. »Kdo za vraga pa je zdaj to?!« sta hkrati zavpila, ko se je v njunem vidnem polju pojavil siv vojaški bombnik. V Bardenovo najhujšo grozo se je usmeril preko letališča proti severu. »Stolp La Guardia kliče B-25, ki leti levo nad letališčem! Oglasite se in se identificirajte na 39-2 kilociklih! Takoj!« »Tu Army 0577...« »Norec,« je ušlo Bardenu. »Takoj se morate spustiti. Imate prosto stezo 3-6. Severovzhodni veter na 12. Poznate letališke predpise?«