Malo pred polnočjo smo končno vzleteli. To je bil moj prvi bežni obisk ZDA, med katerim sem videl le medle obrise New Yorka. Bilo je še zmeraj temno, ko smo nazadnje pristali na havanskem letališču José Marti. Naši kubanski prijatelji so nas pričakali pred glavno letališko zgradbo in že v prvem trenutku sem bil navdušen nad starimi in velikanskimi ameriškimi osebnimi avtomobili. Šofer Enrico nas je odpeljal v belo vilo, ki je bila, kot nam je povedal Umberto, naš stalni spremljevalec, pred revolucijo last nekega ameriškega bogataša. Nasploh je bila fraza "pred revolucijo" najpogostejša med vsemi, kar sem jih takrat slišal v Havani in v zvezi z njo so ponosni domačini neprestano hvalili dosežke kubanske socialistične oblasti. Prihajal sem iz države, ki ji je komunizem pravzaprav vsilila Sovjetska zveza kot alternativo nacizmu in zato sta me tukaj še toliko bolj prevzela gorečnost in ponos ljudi, ki so vzeli usodo v svoje roke in so sami izbojevali svojo lastno revolucijo.