Romarjem, kakršnih najbrž ne pomnijo niti v nekaj kilometrov oddaljenem Brezju, ni bilo videti konca. Vsaj po avtomobilskih registracijah sodeč so si novodobnih slovenskih športnih junakov zaželeli videti skoraj vsi Slovenci. Gripa je bila sicer v zraku, a je bilo na parkirišču pred letališko zgradbo vsaj za dve ali tri stopinje topleje. Kakšen lekadol neki! Vroča nogometna kri in Rudi! To nas gor drži! se je drla skupina Štajercev, ki je splezala na velik evroplakat ob robu parkirišča. Množica je po uri čakanja zaradi zamude letala iz Bukarešte postajala nemirna. Najbrž jo je v sicer izjemno miroljubnem ozračju prav zaradi tega skupil nacionalkin (radijski) reportažni avto. Zgolj nesreča in adrenalin. Kdor ne skače ni Slovenec, pač! Možje postave so iz trenutka v trenutek postajali vse bolj zaskrbljeni. Nogometaši morajo priti čimprej, se je slišal ukaz iz ozadja. In takrat se je zgodilo. Junaki so se deset, kaj deset, petnajsttisočglavi množici vendarle prikazali. Brnik je pokal po šivih. Od veselja, da ne bo pomote. Rudi, Rudi, Rudi! je odmevalo na vse strani. Množica je grabila po nogometaših. Dekleta so ob dotikih svojih novih idolov padala v delirij. Stotine slovenskih trobojnic je nemirno zaplapotalo v ostrem novembrskem mrazu. Vse se je umirlo šele čez kakšno uro ali dve. A smetarji so tokrat z nasmehom na licih počistili pogorišče. Konec koncev gre Slovenija na svetovno prvenstvo! Oprosti, draga, sem v Tokiu!