Po 11. septembru je na ameriški pop trg padlo veliko pesmi, ki imajo v naslovu 11. september in ki bajajo o tem, kako se je svet spremenil in kako bodo mrtvi ponovno vstali. Ni mi sicer jasno, zakaj bi ljudje, ki se jim je uspelo prebiti v nebesa, hodili nazaj, toda hej, ne moreš ubiti nebeške inspiracije, ki poganja ljudsko izročilo in ljudski pop ... ee, folk. Največ teh »11/9« pesmi so kakopak napisali prav ljudski muzikanti, napol amaterji ... ee, novokomponirani folk artisti. A ne le oni, ampak tudi velike »we-are-the-world« ribe. Balade upanja so postale karaoke zase, tako da se je vprašanje št. 1 glasilo: ali bo ta patriotsko-inspirativni duh zadel tudi letošnjo podelitev grammyjev? Za začetek, grammyji niso bili videti kot nadaljevanje Super Bowla in Salt Lake Placida, hočem reči, med zmagovalnimi štikli, ploščami in albumi ni bilo enajstoseptembrskih naslovov. Kar pa vas naj ne zavede. Alan Jackson je skušal zaboleti s himnično vižo Where Were You When the World Stopped Turning (Kje ste bili, ko se je svet ustavil), na koncu je zažarel budilni all-star gospel, Bono, novi pop mistik, ki bi lahko v praznosti svojih »sporočil« tekmoval z Bushem, se je skliceval na Boga, obenem pa poudaril, da benda U2 brez grammyja ne bi spustili nazaj na Irsko »gre za vprašanje javne varnosti«. Tudi Jon Stewart, MC, je lahno ošvrknil zategovanje »varnosti«, ko je Alicii Keys, dobitnici petih grammyjev, dahnil: »Vso srečo pri prečkanju letališke varnosti.« Vsi ti paradni rockerji kaj dlje v kritiki vojne propagande niso šli, so pa lepo pokazali, da je 11. september ljudi združil in povezal, saj smo videli kopico tandemov, pardon, »pop kolaboracij«: Destiny's Child + Alejandro Sanz... 'N Sync + Nelly ... Patti LaBelle + Christina Aguilera, Lil' Kim, Mya, Pink & Missy Elliott. In seveda: Tony Bennett + Billy Joel = New York State Of Mind.