Kulisa preimenovanja brniškega letališča v Letališče Jožeta Pučnika me spominja na nekdanje komunistične manire. Uradno so se stvari odvijale po naslednjem zaporedju: ob odprtju novega potniškega terminala je letališki upravi kapnilo v glavo, da je dogodek pravšnja priložnost za preimenovanje nacionalnega letališča; uprava letališča pobrska po imeniku velikih slovenskih osebnosti (moškega spola) in se poenoti ob imenu Jožeta Pučnika; uprava letališča posreduje pobudo na prvostopenjsko politično instanco, to je na ministrstvo za promet, kjer se jim zdi zamisel odlična in jo posredujejo na najvišjo politično instanco, to je na vlado; vlada presodi, da je civilna pobuda primerna, in požegna poimenovanje največjega slovenskega letališča po osebnosti, ki je sooblikovala politične dogodke konec prejšnjega tisočletja. Uradno je torej pobuda prišla od spodaj navzgor, kot nekoč v komunizmu, neuradno pa je (o tem sem prepričana) potovala v nasprotni smeri, se pravi, od zgoraj navzdol. To je dokaz, da politični vrh (beri: predsednik vlade Janez Janša) povsem ne razume notranjega bistva parlamentarne demokracije, ki –drugače od enopartijskega sistema – ne temelji na karizmi oziroma moči posameznega političnega akterja.