Seveda pa zna nacionalka tudi presenetiti. Njihov živi prenos prihoda bogov na Brnik, mimogrede, res so se spustili kot bogovi na Zemljo pri neposrednem spremljanju nočnega pristanka, je bila profesionalno izpeljana improvizacija, ki se je ne bi sramovali nikjer na svetu. Trije reporterji, štiri kamere, na hitro urejen voditeljski pult v letališki stavbi ter nepopisni kaos, v katerem sta se slika in zvok mnogokrat razšla, so bili elementi, ki so dogodku dali veljavo. Kapo dol režiserju Vanji Valiču, ki je maksimalno ujel razsežnost dogodka, ne glede na to, da je imel ob sebi tri, milo rečeno, iz tretje lige pripeljane komentatorje: Urbana Laurenčiča, Ervina Čurliča ter Jureta Tepino. Kako štorasto se slišijo stereotipi in zožen besedni zaklad v takšnih trenutkih, boste najverjetneje pozabili in si zapomnili dialog Urbana s policajem. To je bil vrhunec. Na eni strani novinar, ki misli, da mu je vse dovoljeno, in na drugi strani mož postave, ki ve, da mora v trenutkih evforije tudi zamižati na eno oko. Predvsem pa nadležnih novinarjev pred objektivom kamere ne sme kar tako vreči iz prostora, kjer v principu nimajo kaj iskati. Ampak, takšno je reporterstvo. Znajti se na prepovedanem kraju in prvi utrgati prepovedan sadež.