Izmodren z zgornjima izkušnjama sem, ko smo se odpravljali iz dežele, v letališki čakalnici premagal instinkt, ki mi je veleval, naj se sklonim k razjokanemu triletnemu dečku, ki se je izgubljeno oziral okrog sebe, osamljen sredi mednarodne množice pasantov. Ko smo pozneje šli z dvigalom v nadstropje, kjer so departures, sem taistega otročička za hip uzrl na tekočih stopnicah, kjer se je na poti navzdol krčevito izvijal iz naročja namrgodenega plešca. Nisem mogel reči, ali gledam dedka s kljubovalnim vnučkom ali grabežljivca s plenom. Malo pozneje, že pri gates, je letališka policija po zvočnikih pozivala, naj se javi, kdor bi kaj vedel o otroku, ki da se je izgubil. Nisem se oglasil, kajti zavedal sem se, da bi me glede na prejšnji dve epizodi policija profilirala kot psihopatskega kidnapperja.