Na letališki pisti v Pucallpi, malem džungelskem mestu, sem pristala napeta kot struna, s tako pozornim umom, kot ga imajo lovci med vejevjem v krošnji drevesa, ko s puško in z očesom na muhi oprezajo za medvedom. Bil je komaj četrti dan v Peruju. Moja pozornost je bila kot nabita pištola, ki ji plen ni hotel uiti, še manj pa, da bi se obrnil proti njej. Ni bilo nikakršne sproščenosti, zaupanja, miru, ležernosti. Nisem več znala oceniti, ali je moja radovednost presegla pravo mero. Teden dni naj bi preživela s šamanom. To sem želela. In z njim naj bi šla čez obred ayahuasce. Tu so se občutki pomešali. Vendar sem dogodivščino že sprožila. In odvijala se je bliskovito. Ni bilo umika.