»Z Mojco sva se spoznali v študijskih letih in ko je naneslo, da se je poročila v Libanon, sva ohranili prijateljske stike. Poročena je z zdravnikom in lahko rečem, da zelo lepo živi. Že lani sem jo obiskala in se po malem zaljubila v to deželo. Kultura, hrana, glavno mesto, ljudje … Nad vsem sem bila navdušena,« svojo pripoved začne Lidija. Tako kot lani je tudi letos nameravala preživeti počitnice pri prijateljici. In če se zdi, da se grozljive slike uničenja po televiziji dogajajo na drugem planetu, nekim drugim fiktivnim ljudem, je že prvi korak na letališče pomenil povsem drugačno zgodbo. »Žal nas ni v Pragi na letališču nihče opozoril, da so Bejrut napadli. Prva stvar, ki je bila presneto čudna, je bil prijateljičin SMS, češ da zaradi bombardirane ceste ne bodo mogli pome in me pride iskat nek sorodnik.« Lidija je debelo gledala ekran telefona in si na tihem mislila, da šala ni najbolj posrečena, je pa brez dvoma šala, na letališču bo izza vogala vanjo gotovo nasmejana skočila Mojca. Pa ni. Takoj ko so dobro pristali, je na letališko pisto padla bomba in takrat je bilo jasno, da gre zares.