Sedel sem na klopi v letališki čakalnici in premišljeval, da bom moral telefonirati Jukiko, če bodo polet res odpovedali. Premleval sem izgovore, ki bi prišli v poštev, toda česar koli sem se domislil, je bilo slišati neprepričljivo. Ko sem odhajal od doma, sem rekel, da bom nedeljo preživel s fanti iz plavalnega kluba, na koncu pa me zamete sneg v Išikavi. Tega ni bilo mogoče pojasniti. »Ko sem stopil iz hiše, me je nenadoma premagala silna želja, da bi si ogledal Japonsko morje, pa sem se odpeljal na letališče Haneda,« bi ji rekel. Pa kaj še. Če je to najboljše, česar se lahko spomnim, bi kazalo biti čisto tiho. Ali pa bi bilo nemara še bolje, da ji povem resnico. Kmalu sem se presenečeno zavedel, da pravzaprav upam, da bo polet zaradi sneženja odpovedan. Podzavestno sem upal, da bo žena izvedela za moj izlet s Šimamoto. Hotel sem, da se končajo izgovori, laži. Najbolj od vsega pa sem si želel ostati prav tu, kjer sem, s Šimamoto ob sebi, in pustiti, da naj gredo stvari svojo pot.