Preden sem odšla na letališče Brnik, sem obiskala še sorodnike. Tudi bratranca in sestrična iz Cerknice so me pospremili na letališče. Tam smo se ob 18. uri srečali z učiteljicama in Anjo. Vsi nestrpni smo odšli na pregled kovčkov, nato pa na zadnjo pijačo pred odhodom. Bil je čas, da se poslovimo od staršev. Šli smo skozi vrata, kjer so nas pregledali, ali imamo kakšno ostro stvar ali tekočino, ker tega nismo smeli vzeti na letalo. Odpravili smo se na letalsko carino, nato pa na letališki avtobus, ki nas je odpeljal do letala. Adrenalin je naraščal, ker je bil to moj prvi polet z letalom. Z Anjo sva se usedli k oknu v zadnji del letala. Vsa nestrpna sem čakala na vzlet in ko smo se dvignili, je bil to tako nenavaden občutek, da ga verjetno ne bom nikoli pozabila. Gledali sva skozi okno in opazovali, kako Slovenija izginja pod nami. Let je trajal dve uri. Ob 22.40 po našem času, oz. ob 21.40 po angleškem času, smo stopili na angleška tla. Najprej smo si premaknili ure. Usedli smo se na stole v letališki čakalnici in čakali, da je po nas prišel organizator srečanja v Angliji, gospod Ian. Ob polnoči naj bi prišli Italijani, ki pa so seveda zamujali. Ko so končno prišli, smo odšli do kombijev, s katerimi so nas prepeljali v hostel, kjer smo prespali prvo noč.