Ko so olcarji posekali les, ga je bilo potrebno spraviti do žag in do lesnih trgovcev. To je bilo zahtevno in tudi nevarno opravilo. Največkrat so platanice potovale iz planin po drčah v dolino do cest ali rek. Ob cestah so les naložili vozarji, ob vodah pa so ga plavili do žag. Deske so potem na flosih potovale do daljnih krajev tudi do Donave. O vsem tem je bilo že veliko napisanega . Mene pa je zanimala prehrana vseh teh, ki so ta dela opravljali. O prehrani flosarjev sem se pogovarjala z g. Francem Kranjc Mlinarjevim iz Krope. Teh časov se še tako živo spominja, da besede o flosarstvu kar vrejo iz njega. O sami prehrani pa je le moral še malo bolj pobrskati po spominu. Posebno je poudarjal kako pomembno je bilo, da so flosarji povsod dobili rdeče vino, belo bi menda pomenilo že posmeh. Ob vezanju flosa so za zajtrk dobili ajdove žgance in belo kavo. Za malico jue bil kruh, špeh, čebula in 1/2 L rdečega vina. Naslednje jutro ob svitu je bil zajtrk in nato so odrinili flos. S seboj so vzeli 6 8 hlebcev sveže pečenega kruha, špeh, nekaj žganja in platičke. Po naporni plovbi preko številnih jezov so okrog 11ih prispeli do Letuša. Tu so se ustavili v gostilni, jedli svoj kruh in pili rdeče vino. Po kratkem počitku so pot nadaljevali do Celja, kjer so na Polulah prenočili. Za večerjo je bil največkrat ajmoht in domač kruh ter ” rdečega vina na osebo. Tu so prespali na slami. Za zajtrk je bila največkrat prežgana juha. Ustavili so se tudi v Brežicah, kjer so si nabavili vino. Na flosu so kuhali šele od Mitrovice naprej. za zajtrk je bila črna kava ali čaj, za malico špeh (nikoli želodec). Za kosilo pa so kuhali golaž ali ajmoht. Živilo za kuho in kruh so kupovali od kmetov ob reki. Če je šlo vse po sreči in je bil gospodar dobre volje je bila za večerjo tudi pečenka in krompir ter veliko pijače.