V ravnini severozahodno od vasi Predoslje pri Kranju leži sredi petsto hektarjev skrbno urejenih površin renesančni grad Brdo (Egg, tudi Eck ali Egk), najimenitnejši protokolarni objekt Republike Slovenije, s katerim sta povezani imeni grofov Egkhov in poplemenitenih industrialcev baronov Zoisov. Na mestu sedanjega gradu je v 15. stoletju stal sprva celjski, nato deželnoknežji dvor vitezov Egkhov (leta 1446 je omenjen hoff Egk), ki ga je okoli leta 1500 kupil v dedno last kranjski deželni vicedom in kasnejši goriški deželni glavar Jurij pl. Egkh. Člani rodbine Egkh (Ecker) so bili sprva mali fevdniki Celjskih grofov, ki so leta 1436 dobili od Friderika Celjskega več kmetij v Predosljah in Prebačevem, Jakob Vid Ecker (omenjen leta 1429) je že pred tem imel v celjskem fevdu dvor v Predosljah, Henrik in Krištof Egkh pa sta bila med letoma 1457 in 1461 deželnoknežja oskrbnika na gradu Neuburg (Novi grad) nad Preddvorom. Plemiška rodbina Egkhov se je hitro uveljavila na Kranjskem, leta 1560 so postali cesarski baroni, kasneje pa grofje. Rodbino Egkh lahko štejemo med najvidnejše protestantske plemiče na Slovenskem. Leta 1628 je cesar Ferdinand II. ukazal kranjskemu protestantskemu plemstvu, naj prestopi v katoliško vero, ali pa zapusti deželo Kranjsko. Smledniški Egkhi so razprodali posest in se izselili, brdski Egkhi pa so prestopili v katoliško vero. Sredi 17. stoletja je pričela rodbina Egkh gospodarsko propadati, njena posest pa se je drobila in prehajala v druge roke. Leta 1500 je Jurij pl. Egkh kupil od cesarja Maksimilijana I. Novi grad in ga leta 1513 združil z gospostvom Turn pod Novim gradom, deset let pozneje pa je prezidal dvor Brdo v značilno renesančno utrjeno rezidenco, ki se je v osnovni obliki, kljub številnim predelavam in prezidavam, ohranila do današnjih dni. Grad Brdo ima pravokotno tlorisno zasnovo. Arkadno dvorišče oklepajo štirje enonadstropni trakti s štirioglatimi obrambnimi stolpi na vseh vogalih. Grad je obkrožal vodni jarek, vhod vanj pa je vodil prek dvižnega mostu. Stavbo so pozneje baročno predelali, še pred tem pa uredili arkadne hodnike na dvorišču in pozidali grajsko kapelo sv. Mihaela v severovzhodnem stolpu. Potok Vršek, ki je tekel v neposredni bližini gradu, je Jurij Egkh povezal z reko Belico, da bi imel dovolj vode za tri ribnike, prav zaradi te preureditve pa se je Belica usmerila proti Predosljam. Leta 1626 je kot lastnik omenjen baron Nikolaj Egkh-Hungerspach iz Vogrskega, v času Janeza Gotfrieda Egkha (leta 1641) pa je polovico Brda podedovala grofica Doroteja Sidonija Egkh, vdova Ursini-Blagaj, in jo prinesla za doto grofu Ivanu Frideriku Schrottenbachu. Leta 1669 je to polovico priženil kranjski deželni upravitelj grof Jurij Sigmund Gallenberg, baron Jurij Žiga Egkh-Hungerspech pa je leta 1703 prodal svojo polovico Gallenbergom. Med letoma 1744 in 1747 je Brdo od Gallenbergov kupil Michelangelo Zois pl. Edelstein, ki je na Kranjsko prišel iz okolice Bergama in kmalu postal družabnik v železarski trgovini rojaka Codellija. Michelangelo je kmalu obogatel in kupil več fužin in rudnikov ter gradov na Kranjskem. Cesar Karel VI. ga je povzdignil v viteški stan, cesarica Marija Terezija pa leta 1760 povišala v barona. Leta 1776 je Brdo izročil sinu baronu Žigi Zoisu (1747-1819), mentorju in mecenu slovenskih literatov v razsvetljenstvu. Žiga Zois je preuredil obsežen park, ki so ga uredili baroni Egkhi, in tudi povečal grajske ribnike. V lasti Zoisov in njihovih naslednikov je gospostvo Brdo ostalo do leta 1919, ko je bilo sekvestrirano, vendar so okoli leta 1924 priznali za lastnika (s prisojilno listino) barona Michelangela III. Zoisa. Leta 1929 sta Brdo kupila lesna trgovca in industrialca Franc Dolenc in Stanko Heinrihar, ki sta zanemarjeni in že deloma razpadajoči grad temeljito prenovila. Od takrat izvira tudi z arkadami podprti balkon na vrtni strani gradu. Bogat grajski inventar je bil razprodan med letoma 1920 in 1935, ostalo je le nekaj pohištva, slik, manjših predmetov in knjižnica, katero še danes krasi Dalmatinov prevod Biblije. Leta 1935 je Brdo prešlo v posest kneza namestnika Pavla Karadjordjevića, med drugo svetovno vojno so bili v gradu nemški orožniki, po njej pa je bil grad nacionaliziran in spremenjen v razkošen protokolarni objekt. Dolga leta je bilo Brdo rezidenca maršala Josipa Broza Tita in so ga večkrat predelovali. Sedaj je protokolarno-turistični objekt, odprt za javnost. V grajskem kompleksu je urejena brdska jahalna šola, središče za vzrejo ameriških kasaških konj.