Rezultati našega dela so odvisni predvsem od načina ali metode, s katero se lotimo neke raziskave. Na izbiro metode vpliva najprej značaj raziskovalca, pa tudi obdobje, v katerem se raziskuje neki pojav. Zato sta tudi znanje in znanost nenehno na preizkušnji in podvrženi minevanju oziroma spreminjanju. S tem premislekom sem se odločil pokazati na problematiko izjemne arheološke najdbe brez primere, koščene piščali, odkrite v jamskem najdišču Divje babe I, ki leži na Šebreljski planoti nad dolino Idrijce. V prejšnji Znanosti, 25. septembra, je svoje mnenje o (ne)izvoru koščene piščali na tem mestu podal Mitja Brodar , ki je po poskusnem kopanju pred jamskim vhodom leta 1978 začel s sistematičnimi arheološkimi raziskavami v Divjih babah I leta 1980. Z nekaj enoletnimi presledki so arheološke raziskave potekale do leta 1999. Med leti 1980 in 1986 je raziskave vodil Mitja Brodar, od leta 1989 naprej pa Ivan Turk . Ker je naša dejanja in misli potrebno opazovati v duhu časa, je razumljivo, da sta obe vodji izkopavanj zastavili način izkopavanj tako, kot sta menila, da je najbolje. Mitja Brodar se je zanašal na izkopavanje po plasteh in na kulturne ostanke v njih, kamena orodja in koščene predmete. Ivan Turk se je zavedal tveganja pri prepoznavanju jamskih plasti. Zato se je raje oprl na vrsto neodvisnih raziskav jamskih plasti, ohranjenega cvetnega prahu in zoglenelih lesnih ostankov ter živalskih kosti znotraj arbitrarno določenih režnjev debeline 12 cm. Ta način mu je omogočil nadzorovano opazovanje sprememb v odloženih jamskih plasteh, ki posredno kažejo na spreminjanje podnebja tako na lokalni kot tudi na planetarni ravni skozi desettisočletja. Za časovno umeščanje posameznih sedimentacijskih nivojev je dal izdelati serijo treh neodvisnih načinov radiometričnega datiranja. Ugotovitve dolgoletnih sistematičnih naravoslovnih raziskav Ivana Turka s sodelavci so bile objavljene leta 2007 v obsežni knjigi z naslovom Divje babe I , 1. del. V drugem delu, ki je v pripravi, bo v celoti predstavljena kultura Divjih bab I .