Gozdarski strokovnjaki iz različnih koncev Evrope označujejo Slovenijo in njene gozdove kot WWW, kar je kratica za Wald - WeltWunder, gozd - svetovni čudež. Slovenija je zanje država z napredno gozdarsko stroko in zavidljivo sonaravno podobo gozdov. Komplimenti slovenskemu gozdarstvu niso nič pretirani, kajti slovenski gozd je bil še pred drugo svetovno vojno v izjemno slabem stanju. Po vojni pa je sledil preobrat. Najprej so bili leta 1949 z zakonom prepovedani goloseki, nato pa so slovenski gozdarji v štirih desetletjih uspeli več kot podvojiti lesno zalogo in prirastek lesa v gozdovih (na enoto površine). Podlago za tak uspeh gre iskati v takratni gozdarski zakonodaji, ki je bila zelo naklonjena gozdarski stroki. Ta je imela v vseh gozdovih, ne glede na lastništvo, izjemno močna pooblastila. In vendar se je kljub temu že takrat pokazalo, da je gospodarjenje najučinkovitejše v državnih gozdovih, kjer se gozdarjem ni potrebno ozirati na spremenljive želje lastnikov gozdov in kjer ni problemov s črnimi sečnjami (tj. sečnjami, ki jih lastnik gozda opravi na skrivaj). To dokazujejo tudi podatki o stanju gozdov: lesna zaloga v državnih gozdovih je na enoto površine za 22 % višja od lesne zaloge v državnih gozdovih in to kljub temu, da je naravni rastiščni potencial oz. kakovost rastišč, v zasebnih gozdovih za 16 % višja kot v državnih gozdovih. Državni gozdovi so bili tudi vselej tisti, ki so s svojo kondicijo najbolj očarali tuje gozdarske strokovnjake.