Planet, ki nas gosti, je okrogla in zaključena celota. To, kako neverjeten in čudovit je v resnici ta safirno modri dragulj v ledenem vakuumu vesolja, prepustimo tokrat filozofom, svečenikom in pesnikom - mi pa si poglejmo v oči in si povejmo naslednje: Če gledamo Zemljo z neke spodobne višine, nam postane jasno, da so vse meje, ki se sprehajajo po zemljevidih, le naša izmišljena igra. Svet se pretaka po grebenih gorovij in z vetrom prek step in puščav, pretaka se iz studencev v oceane in nazaj v oblake, diha z rastlinjem na enak način na severu Norveške in na Kajmanskih otokih. Tudi naša občina z višino izgublja svojo pomembnost in razpoznavnost, dokler se ne zlije med notranjsko rovtarske hribe in doline, ti pa se čipkasto vgradijo v tektonske prelome pod Alpami, Dinaridi in vzhodnim nižavjem. Vendar, da se razumemo – ne odrekam našim krajem pomena, ki jim pripada. Nismo slabo izbrali zibeli svojih staršev. In z odprtimi usti lahko poslušamo, kakšna je bila naša, z gozdovi obrobljena dolina takrat. Lepa in bogata zemlja, da se človeku širi srce! V gozdovih petelin in na ravnini močvirski tulipani, postovke in ščuke, modrasi in potočni raki, pšenica in lan, kosci možje in kosci ptiči. Vas na robu pod Luparjevim gričem s konji in govedom, ljudskimi običaji in fantovskim petjem. Živelo se je, lepo in težko hkrati, kakor tudi dandanašnji. Le zemlja ni tako trepetala, kakor trepeta danes. Vsak, ki ima srce in pamet, naj ju uporabi po svoji moči, da ustavimo tok dejanj, ki nas vse skupaj peha v revščino in smrt. Ne pretiravam! Sprejmite te besede kot verno preroštvo človeka, ki vidi in upa imenovati resnico. Časa za odlašanje ni več. Pa boš pogledal naokoli in boš rekel – Pa kaj je narobe, saj je polje zeleno, gozd, kot je vedno bil in živali so tudi. – Kaj torej? Res je še vse to, a biotopi, ki jih vidimo, so le siromašen ostanek nedavno vitalnih in bogatih naravnih okolij, ki so na območju, ki ga pokriva naša občina, tisočletja dolgo krasila svet s svojimi oblikami, zvoki in življenjem. V kratkem trenutku, v zadnjih petdesetih letih, smo strašljivo osiromašili ravninski del horjulske doline. Velikopotezni socialistični projekti izsuševanja, aktualni po koncu 2. sv. vojne, so se lepo skladali s kapitalistično miselnostjo dojemanja sveta le skozi očala porabništva in izkoriščanja. Šok preusmeritve vodotokov in izkop melioracijskih jarkov je neizbrisno zarezal v število tod živečih vrst in jih vsaj prepolovil. Nočem na dolgo razpravljati, kako se je z leti večala mehanizacija in kemizacija kmetijstva, inustrializacija in povečanje umazanih obrti, slabo ali nikakršno odplakovanje gospodinjske nesnage, pralni praški in vsa druga sodobna potrebnost in nepotrebnost, ki nam je padala iz rok v potoke in grmovja. Vse to se je dogajalo in se še. Ocenimo torej današnje stanje. Čeprav se je znanje o škodljivosti pesticidov in drugih kemičnih pripravkov, ki se jih uporablja pri »proizvodnji hrane«, že zelo razširilo med ljudmi, se na naših njivah in sadovnjakih žal še vse prerado uporablja omenjene pripravke. Problem je bolj zapleten, kakor je videti na prvi pogled. Če bi kmetje in sadjarji upoštevali koncentracijo in čas škropljenja, bi se do neke mere izognili zastrupljanju prostoživečih vrst, vendar je splošna navada, da se škropilne mešanice »predozirajo« po načelu: »Da bolje prime!« Izrekel bom celo nekaj, kar bo marsikaterega kmeta zbodla v živo točko. Zemlja se ne spoštuje več! Z velikega traktorja človek ne sliši več njene tihe, žive poezije, postane le blaten poligon za molzenje dobička ali »preživetja«. Kmečka logika je bila vedno nekoliko trdoglava in samosvoja, kar je velikokrat rešilo kmečki slovenski narod pred potujčenjem in asimilacijo. Danes pa je miselna okorelost, oženjena z mehanizirano lagodnostjo resna nevarnost, ki nam preti z osiromašenjem in hiranjem rodovitne zemlje in narave nasploh. To seveda ne velja le za našo občino, ampak je splošno razširjeno. V razvpiti Evropi se borijo s posledicami takšne kmetijske politike, ki je za seboj pustila biotsko opustošene pokrajine. Koruzne njive na ilovici lahko uspevajo le ob izdatnem gnojenju z mineralnimi gnojili. In močvirni travniki, še pred nekaj leti v pomladih pregrnjeni z močvirskimi tulipani, so zaradi takega gnojenja zdaj le kulturne travnate stepe z regratom. ALI SE ZAVEDAMO, DA NA TAK NAČIN IZGINJAJO VRSTE ŽIVIH BITIJ: kosca, prepelice, kozice, zajca, mnogih žuželk, ptic pevk ... Predvidevam, da je v zadnjih desetletjih je (tudi) v horjulski dolini izginilo (lokalno izumrlo) na desetine višjih živalskih vrst, neugotovljeno število rastlinskih vrst in vrst nižjih živali. Naša kultura je, kar zadeva soupoštevanje samoniklih (divjih) oblik življenja in sočutja do njihovih potreb, na zelo primitivni stopnji. Pravzaprav se vztrajno zmanjšuje že precej dolgo. Bolj ko postajamo civilizirani, bolj smo odtujeni od stika s preostalim življenjem, ki je pregrnjen prek planeta. Hkrati nas kvarita poudarjeni egocentrizem in potrošniška blaznost, neposredna posledica pomanjkanja prave duhovne hrane, ki jo zamenjuje manipulacija oblastnikov. Tako drugod kot pri nas smo pokvarjeni oz. poškodovani na enak način. Dokler ne bomo doumeli in sprejeli dejstva, da je narava z vsemi svojimi zakoni in bitji v resnici najmodrejši in najstarejši del nas samih, nimamo prihodnosti. Žal moram izraziti težko slutnjo, da je človeštvo prav zaradi neupoštevanja naravnih zakonov na pragu najtežjih preizkušenj, ki jih bi prinesli spremenjeni podnebni vzorci in posledični razpad ekosistemov. Torej, Horjulci! Ne pozabimo, da hrana ni nekaj samoumevnega, kar bomo naravi iztrgali zlepa ali zgrda. Hrana, voda in zrak so darilo, ki ga delimo z vsemi. Ta zrak, ki si ga vdihnil zdajle, je bil včeraj v pljučih lisjaka, voda, ki ti teče po žilah, je bila pred meseci oblak nad Porenjem in ko je padala, se je dotikala ptičjih kril. Do tebe je prišla čista. Kakšna pa odteka? Hrana, ki jo uživaš, je zmes skal in korenin in neštetih drobnih pršic, izloček deževnika in kravjaka. To je hrana, ki jo potrebujemo, ne pa hamburgerja iz Amerike in čipsa iz zahodne Evrope. Apeliram na vse, ki jim je kaj do svojega in občega zdravja, naj si čim več hrane pridelajo doma. Okoli Horjula so najčudovitejše sončne terase za njive. Zdaj so le obilno pognojeni travniki. Obdelujmo jih! Na spletu se pojavljajo informacije, da velike korporacije služijo gigantske dobičke s prodajo novih, patentiranih semen, kemičnih pripravkov za rast, varstvo le-teh in hkrati s proizvodnjo zdravil, ki lajšajo bolezenske simptome zaradi uživanja nezdrave hrane. Ne vem, koliko je resnice v tem, vem pa naslednje: Lahko je opaziti, da izginjajo stara semena in stare sorte, tiste, ki niso potrebovale pomoči fitofaramacevtskih sredstev. Zavestno se uprimo temu trendu in pazimo na lastne, zdrave in trdožive sorte. Krompir, fižol, bob, česen, čebula, pšenica, koruza ... Ali še obstaja kje pravo in zdravo seme? Kdor ga ima, naj odgovorno gospodari z njim, kajti njegova vrednost je nad vsako ceno. Vsi lastniki gozdnih in poljskih parcel bi morali poznati zakone permakulture. Praktično to pomeni, da si prizadevamo, da so naši posegi v naravo kar najmanjši in se prilagajamo stanju, ne pa prilagajamo naravno stanje našim trenutnim potrebam. In vsak poseg, ki ga naredimo v prostor, naj bi bil opravljen s čutom za potrebe preostalega življenja. Npr.: Če postavimo stavbo, naj bi v njej omogočili tudi gnezdenje kakšne ptice ali pustili kot za netopirje. Namesto da sušimo močvirne ravnine, naj njih s težavo pridelujemo koruzo in krmo za govejo živino, bi vodotoke lahko razbremenili pesticidov in gnojevke, jih ohranili v naravnem stanju ter na določenih predelih uredili sonaravne ribogojnice oz. odlovišča, drugje bi pustili vode pri miru. (Govorim o načinu razmišljanja, ne le o konkretnem primeru.) Kot obuditev vaškega življenja bi lahko posejali njivo pšenice, jo na stari način poželi in zmlatili, ne kot turistično zanimivot, ampak za lastno zdravo druženje. Občina bi lahko pomagala, da bi Pri Pipanu popravili mlin, ki mu prav malo manjka. Pšenica bi se zmlela in ob vaških praznikih, sejmih in proslavah bi iz tiste moke gospodinje spekle slavne horjulske vahče. Horjulci, kruhovci, pa recite, da to ni lepa misel. Naslednja zadeva, ki jo je treba omeniti, je gospodarjenje z gozdovi. Gozd je najprimarnejši ostanek divjine, ki smo jo izkrčili za vasi in polja. Spoštujmo to zeleno knjigo modrosti in zavedajmo se njene vrednosti, ki zdaleč presega vso lesno zalogo, ki jo gozdovi premorejo. Opažam, da so lastniki gozdnih parcel v Horjulu in okolici skrbni in natančni gospodarji. Vendar se je treba jasno zavedati, da gozd ni dvorišče ali delavnica, kjer mora biti vse počiščeno in zloženo. Narava ga je ustvarila brez pomoči človeških rok in sam po sebi se ureja najbolje. Gozd je kompleksen ekosistem in urejati ga po naših preračunljivih zamislih je kakor bi igrali partijo šaha s Stvarnikom. Nimamo pogojev. Premalo vemo. Čas je nesporno pokazal, da se je smiselno odreči nasadom smreke. Snegolomi in lubadar opravijo svoje in namesto hitrega zaslužka imamo le ogromno dela in žalostno polomijo monokulturnega nasada. Poseko pustimo raje pri miru in kvečjemu pomagajmo mladikam, ki same poženejo na njej. Živali potrebujejo stara drevesa, ki jim dajejo obilico hrane in prostor za gnezda in druga bivališča. Na parcelah izberimo drevo ali skupino dreves, ki jim bomo trajno prizanesli z načrti o poseku. Naj se razvijajo, dokler jim bo dano po naravnih zakonih. Za nami bodo kot lep spomin ostala še mnogim generacijam v občudovanje. V občini tudi poteka projekt ohranitve starih dreves – Listina starih dreves. Lastnik lahko drevo vpiše v seznam in tako pokaže dobro voljo in svojo okoljsko zavest, prihodnjim rodovom ohrani živ spomin, naravi pa prepotrebno staro drevo. Kurjenje biomase ... Vsako pomlad in vsako jesen se dvigajo iz doline gosti svetli stebri dima, ko ljudje kurimo kupe listja, krompirjevec, posekano grmovje ... Tako obnašanje nam tudi ni v ponos. Je skrajno ozkogledno in primitivno. Biomasa (les, trava, ostanki rastlin na njivah ...) rezultat prvega in najtežjega koraka v procesih na našem planetu, ko življenje iz neživega v najbolj neverjetnih in izpopolnjenih biokemičnih procesih izoblikuje živo snov – rastlinsko biomaso. Iz nje prihaja vsa hrana živalim in ljudem, iz nje in samo iz nje nastaja rodovitna prst! Rastlina na njivi je iz zemlje potegnila minerale, izdelala celulozo, škrob, vitamine ..., mi pa oholo poberemo smetano (plodove), drugo pa poženemo v zrak, leto za letom. »Spucamo«, kot rečemo. Saj zemlja ni neizčrpna prostitutka, ki lahko daje vnedogled. Poleg tega je dim, ki nastaja pri nepopolnem izgorevanju biomase, strupen. In hkrati s kurjenjem pomagate debeliti dimni plašč v ozračju, ki preprečuje sončnim žarkom, da bi prišli do tal. Strokovne meritve so pokazale, da se je na planetu v zadnjih tridesetih letih jakost obsevanja zmanjšala za dvajset odstotkov! Kaj ima zraven naša občina? Ima ... Ljudje smo, kakor drugi. Enako soodgovorni! Naj vam ne bo žal kvadratnega metra njive za kompostni kup. Okoljevarstveno zavedanje v našem okolju in s tem povezana strategija razvoja sta zaenkrat na nivoju, ki ne zmore učinkovito reševati degradacije okolja. Nujno bi bilo osnovati ekološko celico, krog ljudi, ki bi zavestno in predano delali v smeri spoznavanja in reševanja problemov okolja v naši občini. Manjka nam civilna pobuda, ki bi v konkretnih primerih – napr. »vcevjevanje« vodotokov – problem opazila in se ustrezno odzvala nanj. Za dokaz, da znam opaziti tudi pozitivne težnje, z veseljem omenim kontejnerje za ločeno zbiranje odpadkov. Zdaj je na nas, občanih, da se potrudimo in v lastnih gospodinjstvih razvrščamo odpadke. To ni brezpomembno dejanje, kot bi mislil kdo, ampak spodbujamo recikliranje in hkrati vzgajamo lastno okolju prijazno vedenje. Največ bomo storili, če bomo okolju prijazno gospodarili s tistim kosom sveta, katerega trenutni lastniki smo, se na njem vzdržimo kakršnih koli nepotrebnih posegov, v okolje ne vnašamo umetnih kemičnih preparatov in skrbimo za zdravo življenje sebe in skupnosti. Želim si – veliko je moje upanje – da bi nam uspelo v stvarnem času spremeniti tok dogodkov in pred slepim divjanjem pohlepa rešiti našo dolino in naš skupen svet, da bi naša polja ubranili pred kockami veletrgovin in golf igrišči ter asfaltom avtocestnih obvoznic. Da bi cilje razvoja dojeli kot iskanje harmonije v človeku in nenasilja nad naravo, ne pa kot seštevek pozidanih kvadratov in položenih cevi v potoke, kot najmikavnejšo embalažo in svobodo manipulacije z neizobraženimi. Dan takih sanj se končuje. Ekološka ura tiktaka in kazalci so na 11.56. Pa ne dopoldne. Še se je mogoče spremeniti. Dokaz za to nam je lahko vsak človek – ni pomembno, ali je to kakšen možiček s psom iz zaplanskih samot ali pa sam predsednik države. Pomembna je sprememba. Potrebovali jo bomo. Kot pogum, disciplino in srečo. Srečno! Primož Bizjan, Odsek za varstvo narave pri PD Horjul