Alenka Žuraj, ravnateljica Srednje šole Sevnica, pravi, da začetek njihove šole seže v drugo polovico 19. stoletja, ko so pri ljudski šoli vodili kmetijske nadaljevalne tečaje. V začetku 20. stoletja so odprli vrata bodočim trgovcem, leta 1909 pa je že delovala obrtna nadaljevalna šola. Po 2. svetovni vojni so za 100 dinarjev šolnine in '40 din kavcije za obrabo šolskega inventarja' izobraževali mizarje, mesarje, kovače, peke, sodarje, šivilje in krojače … Leta 1952 se je šola preimenovala v Vajeniško šolo raznih strok Sevnica, počasi pa se je specializirala za kovinsko, lesno, tekstilno in usnjarsko stroko. Enajst let kasneje so ustanovili Vajensko šolo lesne stroke, a so jo že po desetih letih zaprli, nasledila jo je Poklicna oblačilna šola Sevnica. Njene učence, pravzaprav večinoma učenke, je služba čakala v konfekcijskih tovarnah, predvsem v sevniški Jutranjki. Leta 1982 se je šola preimenovala v Srednjo tekstilno šolo, leta 1997 pa v Srednjo šolo. Alenka Žuraj razloži, da so podjetja sprva kar sama izobraževala svoje delavce, pri tem pa se niso omejila zgolj na šiviljstvo, temveč so poskrbela za dokaj široko znanje. Leta 1972 je imela šola že okrog 100 dijakinj. »V osemdesetih letih smo imeli tudi po 190 do 200 dijakinj in dijakov, ampak že v prvi polovici devetdesetih let se je pokazalo, da se časi spreminjajo. Zdaj že šest let nimamo več tekstilnih predmetov, zato pa imamo na šoli frizersko in mizarsko smer, za drugo leto pa načrtujemo program za turističnega tehnika,« še pojasni.