Na vprašanje, kako misli zagotavljati delo za okoli 160 ljudi, če k zaposlenim na gozdnem gospodarstvu prištejemo še ljudi iz žagarske proizvodnje, Cajner ugotavlja, da »imamo vse zakonske možnosti za vložitev odškodninskih zahtevkov zaradi kršenja naših materialnih pravic. Vendar se bodo morali v končni fazi lastniki družbe odločiti kako nadaljevati z delom v okolju, ki nam ni naklonjeno. Ta trenutek se spopadamo z načinom razreševanja nekih pravic, kjer pritožba na sklep ne zadrži izvršitve. Za razliko od leta 1940 ko je bil odlok o prenosu pašnikov in gozdov dejansko dokončen in tudi po razlagi ustavnega sodišča se takšna izvedba agrarne reforme šteje za pravilno in dokončno, čeprav ni bil izvršen vpis v zemljiško knjigo. Za upravno enoto to ni dovolj velik razlog, kakor ni dovolj velik razlog za tiste, ki so znali na spreten način izmakniti ključne dokumente, ki kažejo na dogajanje v letu 1940, iz arhiva Republike Slovenije.« Ne glede na pravna dejstva v GG Nazarje za obdobje naslednjih šestih mesecev ne vidijo resnih težav pri poslovanju. Na ljubljansko nadškofijo so pred letom dni naslovili pisne predloge z vsemi možnimi rešitvami, vendar do resnih pogovorov še ni prišlo. V kolikor se bo nadškofija odločila, da ne bo organizirano vodila poslovanja in gospodarjenja s temi gozdovi bodo morali nazarski gozdarji poiskati v okviru Slovenije druge partnerje, s katerimi bo potrebno razrešiti vprašanje perspektive in razvoja žagarstva in lesne industrije v Nazarjah.