Najbolje, kar sem mogel storiti pri gospodu Voltairu, je bilo, da ne pokažem nobene duhovitosti. Govoril sem z njim samo toliko, da sem ga pripravil do besede. Osem dni sem prebil v njegovi hiši in bi se rad spomnil vzvišenih, preprostih, veselih in ljubeznivih besed, ki so nenehoma vrele iz njegovih ust, ampak, pri moji veri, to je nemogoče. Samo smejal sem se ali občudoval in bil sem ves čas kot pijan. Celo njegove zmote, njegovo dozdevno znanje, njegovi predsodki, njegovo nerazumevanje za lepe umetnosti, prizadevanje, da bi bil državnik ali globok, ali tako učen, da bi bil lahko dolgočasen, kar pa nikoli ni mogel biti, vse je bilo dražljivo, novo, spodbudno in presenetljivo. Tedaj se je navduševal za angleško ustavo. Vem, da sem mu bil dejal: »Gospod Voltaire, pomislite, da je ocean opora takega stanja.« »Ocean,« je rekel on, »tu ste mi dali snov za marsikatero razmišljanje.«