Leta 1945, potem ko je bila že bila slavna, je dokončno prepričala še mehiško kulturniško srenjo, da ji je priznala genialnost. Muzej moderne umetnosti v Ciudadu je v tem času odkupil njeno morda najslavnejše delo Obe Fridi, na nacionalni razstavi v Palači lepih umetnosti pa je istega leta dobila nagrado v vrednosti pet tisoč pezov za sliko Mojzesa. Čeprav je bila zaradi operacije vsa v mavčnem ovoju, je prišla na slovesno podelitev nagrad in bila v ohlapni bluzi čudovita. Frida je seveda najbolj znana po avtoportretih. Ozadja njenih portretov, podobno kot človekove življenjske razmere, veliko povedo o posamezniku, ki ga obdajajo. Včasih je sebe naslikala ko del narave, včasih kot del Mehike, drugič kot mešanico evropske in indijanske kulture, ki ju je združevala v sebi. Likovna šola ji je ponudila službo profesorice, ki jo je sprejela in učila otroke živeti. Ni bila klasična profesorica, ampak je v otrocih iskala tiste posebnosti, iz katerih morajo črpati pri ustvarjanju, hkrati pa imeti železno voljo, disci