»Daj, vadiva za avdicijo,« je predlagala. Izginila je v sosednji prostor in se vrnila z dolgolaso plavolaso lasuljo na glavi. Je pa res čudna punca. Okoli telesa si je ovila ogrinjalo in se postavila pred ogledalo s krtačo v rokah. Nato je začela požrtvovalno peti svojo lirično pesem. Zate bom ukradla mavrico, zate bom skuhala kosilo, zate bom prala plenice, kajti lepšega ni … Fuj, nehaj! Zarežala sem se in vzela krtačo mikrofon. Kmalu sva se drli v duetu, dokler ni močno potrkalo na vratih in sva zaslišali moški glas, ki je uradno ukazal: »Takoj odprite. Tu policija.« Zadnji ton najine pesmi nama je obtičal v grlu. Zgroženi sva se spogledali in spustili krtači. Policija! Kaj počne tukaj? »Kaj naj storiva?« je zašepetala Mila. Popolnoma je bila bleda. Hudo, kako že sama beseda policija povzroči preplah pri ljudeh. »Odpreva. Kaj pa drugega!« »In če imate orožje in boste takoj streljali?« »Neumnost! To bomo storili, če ne odprete.« To sva videli v filmu. Prestrelijo ključavnico in vlomijo vrata. »Odpri!« »Zakaj jaz? Ti si gospodarica. Navsezadnje je to lokal tvoje mame,« sem jo zavrnila.