Blizu mi je nemška operna režija, ki se močno trudi, da bi operna umetnost preživela tako v iskanju novih interpretacij in dramaturških konceptov kot tudi v navezovanju starih arhaičnih vsebin na moderno dobo. Te težave se zagotovo ne odpravi tako, da se Mozartu namesto rokokojske lasulje na glavo posadi šildovka, lakirani salonarji pa se spremenijo v športen copate. Danes je kakršen koli realizem na opernih deskah mrtev. Naveličan sem Aid s piramidami, hieroglifi in sloni. Nočem Macbetha v kovinskem oklepu in z naivnimi duhovi... Premišljujem o stvari, ki se jo skorajda bojim napisati, ampak je morda vsaj deloma resnična: opera naj se uči od drame. V operi je vse preveč pravil in klišejev, od likovnih podob do igralske izraznosti in lažnega patosa. Opero je potrebno oskruniti, onečastiti in vreči s piedestala večne estetike in vzvišene sterilnosti. Operi manjka življenjskosti; naj bo preprosta in preprosto živa. Vsaka tema je lahko večna. Človek je vedno isti, samo drugačne kostume si oblači... Psihologija ostaja nespremenjena, instinkti ostajajo živalski. V vsaki operni zgodbici se lahko najde na tisoče motivov in simbolov, ki se pojavljajo tudi v današnji družbi in se bodo ponavljali, dokler bo obstajalo človeštvo. To je najbrž stvar usode.