V Ribnici se bodo Miloša Bonče (1932–2006), lani umrlega arhitekta in pripadnika prve generacije učencev Edvarda Ravnikarja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, na kateri je kasneje tudi sam vrsto let poučeval, spomnili s predstavitvijo dveh njegovih projektov, realiziranih v samem mestu in bližnjem Kočevju. Gre za oživitev tistega dela Bončeve razstave iz daljne sezone 1987, ki se nanaša na projekta s področja poslovanja Ljubljanske banke, rdeča nit med obema pa je – tako avtor spremnega zapisa ob razstavi Tomaž Brate – predstavlja arhitektov naslon na dve njegovi osrednji postavki: »novo in staro kot integralni prostor« ter »tehnična sredina in urbanistični dodatki« . Arhitekt, ki je od šestdesetih let dalje pomembno soustvarjal panoramo nacionalne umetnostni gradnje – v prestolnici je, denimo, zapustil Trgovski center v Šiški (zanj je leta 1965 prejel nagrado Prešernovega sklada, ki ji je leta 1987 sledila še velika nagrada za življenjsko delo) ali ureditev okolice Drame, bil pa je tudi eden projektantov pri novem Trgu revolucije –, je pri banki v Ribnici (1969–1971) izšel iz ohranjene lupine obstoječega objekta in najradikalnejši poseg realiziral v njegovem pritličju, v katerem je celotno dolžino stavbe premostil z ogromnim jeklenim nosilcem na dveh stebrih. V Kočevju (1976–78, dodatki 1986–88) je tloris banke zasnoval kot kompleksen peterokotnik, celoto pa spretno vključil v obstoječi kontekst mesta – v komunikacijo s samim mestom, parkom in reko Rinžo – ter ji dodelil vlogo »regulatorja mestne slike«. V. U.