Slovenci so po javnomnenjskih raziskavah kritični in nezaupljivi do marsičesa. Ne zaupajo ne policiji ne politiki ne Cerkvi, sumničavi so do vojske, sodstva in medijev. V zelo visokem deležu – tako kažejo vse raziskave javnega mnenja od osamosvojitve dalje – pa zaupajo in verjamejo v slovensko šolstvo. In to je v največji meri javno, zasebnih šol je v vsej Sloveniji le za vzorec. Postavlja se torej vprašanje, zakaj se je vlada glede na to, da so ljudje z javnim šolstvom na splošno zadovoljni, odločila, da zasebnim ustanoviteljem vrtcev, osnovnih in srednjih šol zagotovi več proračunskega denarja, in zakaj prav v tem času.Javnim šolam namreč zaradi demografskega »krčenja« generacij že grozi, da bodo morale odpuščati učitelje ali celo, ponekod, zapreti svoja vrata. Številni kritiki zato menijo, da šolska oblast s povečevanjem deleža za zasebno šolstvo nepremišljeno ogroža javno šolstvo, ki da bi moralo biti prva in glavna ministrova skrb. Zakon, potihem dodajajo mnogi, spreminja vlada zgolj zato, da bi olajšala ustanavljanje šol pod okriljem Katoliške cerkve, ki svojih tovrstnih ambicij ne skriva. Šolski minister Milan Zver očitke zavrača in zagotavlja: javna šola je ogrodje šolskega sistema in tako bo tudi ostalo, zasebne šole, ki ne bodo nujno samo cerkvene, pa bodo zgolj pluralno dopolnilo javnega šolstva. Dr. Šverčeva: Javne šole ne bodo propadlePo napovedih šolskega ministra naj bi država v bodoče zasebne šole in vrtce financirala bolj radodarno: dosedanji, dokaj visok 85-odstotni delež proračunskih sredstev, kolikor za novoustanovljene zasebne šole zagotavlja zakonodaja iz leta 1996, naj bi z zakonom povišala na 100 odstotkov. Obenem bi zakon (še naprej) določal, da morajo biti plače učiteljev v zasebnih šolah enake plačam učiteljev v javnih šolah, šolnino pa naj bi ukinili. O tem, ali ta zakonska sprememba res ne bo ogrozila kvalitete in dostopnosti javnih šol ter povečala socialnega razlikovanja, imajo naši sogovorniki precej različno mnenje. Večina se jih nagiba k stališču, da oblast ni dobro premislila vseh možnih negativnih posledic, ki jih lahko prinese spreminjanje sistema financiranja zasebnih šol. Četudi se zdi na prvi pogled neznatno. Državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo in šport dr. Alenka Šverc poudarja, da gre za razmeroma majhno spremembo financiranja. Zanjo so se odločili zato, da bi odpravili sedanjo »dvotirnost« financiranja zasebnih šol. Ni namreč pravega razloga za to, poudarja, da se šole in vrtci, ki so bili ustanovljeni pred letom 1996, financirajo 100-odstotno, drugi pa 85-odstotno. Drugi razmislek, ki je vodil v to spremembo, pa je socialne narave. »Če to majhno razliko v financiranju programa šol odpravimo, ohranimo enake plače učiteljev in ukinemo šolnine, lahko preprečimo, da bi se zasebne šole spremenile v elitne šole za premožne. To je navsezadnje tudi v duhu sindikalnih opozoril. S to spremembo bi radi tudi povečali avtonomijo šol, okrepili pravico staršev do izbire in povečali pluralnost.« Dr. Šverčeva se izogiba utemeljevanju zakonske spremembe z dobrobitjo, ki bi jo šolstvu prinesla konkurenca, čeprav vlada v lani sprejetem dokumentu »Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji« govori prav o tem – da bo vlada spodbujala ustanavljanje zasebnih šol in preoblikovala šolstvo tako, da bo bolj povezano s povpraševanjem in načeli konkurence (ukrep 28). »Cilj je kakovost, ne konkurenca,« pravi zdaj Šverčeva in dodaja, da si navsezadnje »konkurirajo med seboj tudi javne šole in si tako zagotavljajo 'boljše' učence«. O konkurenci ne mara govoriti niti minister dr. Milan Zver: »Prizadevamo si, da bi razvijali zasebni sektor, ki bi bil komplementaren javnemu šolstvu, ne pa njegova konkurenca. Ta ni najbolj primerna na ravni obveznega šolstva.« Ob tem velja spomniti, da je minister v intervjuju za Dnevnik še pred nedavnim govoril o nedopustnem monopolu javnega šolstva, kar je besednjak, ki sodi v (neo)liberalno retoriko. Šverčeva je tudi prepričana, da so bojazni, da bi zaradi zasebnih šol propadale javne, neutemeljene. »To se ne bo zgodilo, ker javno šolstvo ostaja glavno. O tem govorijo tudi številke, denimo o porabi denarja iz evropskih socialnih skladov. V razvoj javnega šolstva bomo v novi finančni perspektivi v obdobju od leta 2007 do 2013 vložili 25 milijonov evrov na leto. Poleg tega so prostorski, kadrovski in drugi standardi naših javnih šol tako visoki, da jih ustanovitelji zasebnih šol težko izpolnijo. Tudi zato je bilo od leta 1996 ustanovljenih komaj kaj šol.« Pa bi potrebovali še kakšno, pravi Šverčeva, denimo na področju poklicnih in strokovnih šol. To si je (v Večeru) zaželel tudi minister Zver, ki je to svojo željo izrazil takole: »Raje bi plačal Colaričevi Krki ali Bobinčevemu Gorenju sto odstotkov za to, da nam izobrazijo in usposobijo ustrezne kadre, kot pa kaki okosteneli in zbirokratizirani javni šoli, ki bi na star način, brez ustreznega stika s prakso in sodobno tehnologijo delala po starem.« Iz teh ministrovih besed je mogoče sklepati najmanj to, da javnih šol ne bo ohranjal za vsako ceno. Če k temu dodamo, da je o tem, da bo treba v prihodnosti zaradi pomanjkanja otrok kakšno javno šolo zapreti, minister Zver že javno govoril, je na mestu vprašanje, kaj bo prineslo »sobivanje« zasebnih in javnih šol. Ali je torej povsem realna možnost, da bo zasebna šola v soseščini javne šole tej še dodatno jemala otroke in jo s tem eksistencialno ogrozila? Za Šverčevo so to umetne dileme in umetni strahovi. »Ne smemo pozabiti, da je tisti, ki ustanavlja zasebno šolo, prav tako odvisen od števila otrok. Kdo bi bil tako nor, da bi šel ustanavljat šolo tam, kjer zmanjkuje otrok. Zasebna šola ustanovitelja vendar ogromno stane.« Zdajšnji 87. člen zakona o organizaciji in financiranju šolstva določa, da zasebna šola ni deležna državne podpore v okolišu, kjer bi bil zaradi nje ogrožen obstoj javne šole. Zelo pomemben je torej odgovor oblasti na vprašanje, ali bo v novi zakonodaji ta člen ohranjen. Na to vprašanje od dr. Šverčeve nismo dobili jasnega odgovora, kajti, kot je pojasnila, »87. člen je še odprt«. Šverčeva še poudarja, da ima razvita in socialno občutljiva Finska 2,8 odstotka zasebnega šolstva, ki ga financira 100-odstotno, pri nas pa ga je manj kot 1 odstotek. In dodaja: »Tudi druge primerljive države z visoko razvitim javnim šolstvom se zato še niso odrekle zasebnemu.« Dr. Marjan Šimenc, poznavalec zasebnega šolstva, meni, da ni pravo vprašanje, ali naj se država odreče zasebnemu šolstvu ali ne. »O tem ni dileme, zasebne šole šolstvo obogatijo. Vprašanje pa je, kako intenzivno naj jih država podpira.« V razvitem svetu, pojasnjuje, se je uveljavil standard, da države finančno pomagajo zasebnim šolam. A ne povsod. V Ameriki to ni dovoljeno, do nedavnega je bilo prepovedano tudi v Italiji. Po Evropi prevladujejo države, kjer je zasebnega šolstva malo. V skandinavskih državah ga je manj kot 10 odstotkov, na Danskem in v Nemčiji okoli 10 odstotkov, v Franciji okoli 17 odstotkov, le v Belgiji in na Nizozemskem zasebne šole zaradi zgodovinskih okoliščin prevladujejo. Dr. Šimenc pa je kljub nizkemu deležu zasebnega šolstva pri nas prepričan, da so nekatere bojazni v zvezi z omenjeno zakonsko spremembo utemeljene. Konkurenca bolj škodi kot koristiSama višina proračunskega financiranja zasebnih šol se mu ne zdi sporna. Glede tega Slovenija ni nobena izjema, pravi, res pa je, da sodimo med tiste države, ki zasebne šole bolj podpirajo. Problematičen in vse pozornosti vreden pa se mu zdi konceptualni okvir teh sprememb, ki prihajajo v trenutku, ko bo morala država krčiti svoje izdatke v šolstvu, ko se že slišijo pozivi k odpuščanju učiteljev. »Govorjenje o vavčerjih, o konkurenci, o tržnih elementih, o monopolu javnega šolstva – vse to šolstvo bliža neoliberalnemu polju, ki družbo reducira na posameznike, ki izbirajo in odločajo. Ta pristop zanemarja polje javnega, ki je v šolstvu zelo pomembno. V večini razvitih držav je javno šolstvo del tkiva, ki družbo povezuje.« Šimenc opozarja, da pri nas otroci še vedno hodijo na najbližje šole v okolišu ali pa gredo vsi v isto gimnazijo ali isto strokovno šolo v nekem kraju, izjema so le nekatere t.i. »elitne« gimnazije v večjih mestih. In to je dobro. Tako se namreč otroci iz različno spodbudnih okolij ne ločujejo prehitro. Na določenih področjih – in šolstvo je eno izmed njih – konkurenca namreč bolj škodi kot koristi. »Če postane izobraževanje svoboden trg ponudbe in povpraševanja, morajo vsi izbirati, tudi slabši učenci, čeprav si tega ne želijo. Na koncu ne izbirajo učenci in starši, ampak najboljše šole izberejo najboljše učence. Učenci iz socialno deprivilegiranih okolij praviloma pridejo na šole, ki slovijo kot slabše, te so zato v še slabšem položaju. Razočarani so učitelji, razočarani so učenci in začarani krog se ne razklene več.« Šimenc ob tem opozarja, da imajo zasebne šole dva financerja in so že zato v boljšem položaju kot javne. »Ustanovitelj zasebne šole bi denimo učencem lahko zagotavljal boljše prostorske pogoje, boljšo opremo, več ekskurzij, to bi pritegnilo boljše učitelje in otroke iz premožnejših slojev. Javne šole se bodo ob nenehnem krčenju proračunskih izdatkov težko primerjale z zasebnimi šolami.« Jaka Erker, ravnatelj Gimnazije Šentvid, najbližje javne sosede Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani, bi Šimenčevim bojaznim z lahkoto pritrdil. Da se javna gimnazija težko meri z zasebno, vsak dan izkuša na svoji ravnateljski koži. Gimnazija Šentvid, ki stoji le nekaj sto metrov od arhitekturno impozantne, čudovito obnovljene škofijske gimnazije, je edina gimnazija v Sloveniji, kjer imajo še vedno dvoizmenski pouk. Nekdaj sloveča gimnazija – ravnatelj pravi, da se je pol RTV-ja kalilo na njihovi šoli – se stiska v isti stavbi z osnovno šolo. V skromnih garderobah, urejenih na hodnikih, se gnete 700 dijakov. Bronasti deček z ribo, postavljen davnega leta 1959, v čast 40-letnice Skoja in KPJ, je včasih kraljeval v prostorni vhodni avli. Zdaj skorajda ovira prehod, saj so morali del avle spremeniti v učilnico. Tudi sicer se šoli vidi, da bi bila potrebna korenite obnove, vsaj pol tako korenite, kot je je bila deležna njena soseda. »Minister Zver nam je ob nastopu mandata obljubil, da bo našel rešitev za naše težave, toda vse doslej smo poslušali le obljube. Nazadnje obljubo, da bomo lahko najeli prostore osnovne šole. Zdaj vsaj vem, da iz te obljube ne bo nič, saj mi je ljubljanski župan Zoran Janković pred nekaj dnevi potrdil, da nam prostorov osnovne šole ne nameravajo oddati. Zaradi novih gradenj v okolici namreč načrtujejo, da bo osnovna šola v prihodnosti polna. Ni nam prijetno, ko gledamo, v kako dobrih pogojih se lahko razvija naša soseda, in ne čudimo se, da se k nam vpisujejo po uspehu slabši otroci,« pravi Erker, ki dodaja, da sicer s škofijsko gimnazijo dobro sodelujejo. Ko so pred kakšnim letom ocenjevali drug drugega, učitelji obeh šol vodstvo šole in dijaki učitelje, so rezultate primerjali in ugotovili, da se ti dve oceni ne razlikujeta, oboji pa so bili šokirani nad pogoji dela na sosednji šoli. »Škofijski niso mogli verjeti, v kako slabih pogojih delamo tukaj, mi pa smo se čudili njihovim pogojem za delo, prostorom, opremi...« Erker se predlogu o 100-odstotnem financiranju zasebnih šol samo čudi. Že 85-odstotni delež se mu zdi zelo visok. Kakšnih posebnih razlik med šolama, ki bi izvirale iz ideoloških razlik oziroma drugačnega statusa, pa ne vidi. »Oboji vzgajamo in izobražujemo v enakih vrednotah. Le da se na škofijski sklicujejo na božjo avtoriteto, mi pa na vrednote kot take in na zgled.« Pogled na obnovljeni Zavod sv. Stanislava, v katerem sredi prostranega parka domuje ljubljanska škofijska klasična gimnazija, je impresiven. Mogočno poslopje daje slutiti, da poslanstvo zavoda presega »tukaj in zdaj«. Za težkimi vhodnimi vrati gimnazije se vtis urejenosti, zavezanosti tradiciji in odgovornemu delu pri vzgajanju bodočih krščanskih intelektualcev še okrepi. V pritličju priteguje poglede slikarska razstava, na levi vabi zlata ploščica v Tršarjevo sobo. Stene so snežno bele, na prostornih hodnikih je videti velike zaslone, knjižnica v modernih rdečih tonih se zdi kot veliko srce gimnazije. Jože Mlakar, dolgoletni ravnatelj škofijske klasične gimnazije, je upravičeno ponosen na svojo šolo, ki slovi kot ena boljših slovenskih gimnazij z odličnimi rezultati na maturi. Ustanoviteljica škofijske klasične gimnazije je ljubljanska nadškofija, ki za svoje intelektualno izložbeno okno, kot je nekdo rekel tej gimnaziji, vzorno skrbi, z veliko investicijskega denarja. Za nakup opreme in vsega, kar potrebujejo, kar precej primaknejo podjetja, ki sponzorirajo šolo, in zasebni donatorji. Kljub temu, da država krije 100 odstotkov programa, dijaki plačujejo po 70 evrov prispevka za nadstandardne storitve, starši pa prispevajo tudi v sklad za pomoč družinam. Iz tega sklada finančno pomagajo skoraj petini dijakov. Prispevek dijakov namenijo za boljši standard pri pouku – na maturo se dijaki pripravljajo v manjših skupinah, manjše so skupine tudi pri tujih jezikih – pa za ekskurzije, vaje (kar petih!) pevskih zborov, za likovno in dramsko šole ter za šolski orkester. Iz sklada za pomoč družinam letno razdelijo okoli 10.000 evrov. »To ni majhna vsota, zelo se moramo potruditi, da starše prepričamo, da prispevajo ta denar,« poudarja Jože Mlakar. Dijaki škofijske gimnazije vsako leto odpotujejo na ekskurzijo v tujino (po maturi gredo na ekskurzijo skupaj z učitelji), redno sodelujejo s številnimi evropskimi šolami. Na dan, ko smo obiskali šolo, so dijaki gostili razred vrstnikov z danske šole, v gosteh so imeli slovaški in poljski pevski zbor, na šoli je potekal latinski dan. »Prepričan sem, da smo ravnatelji zasebnih šol dlje na šoli kot naši kolegi na javnih šolah, avtonomija vedno zahteva več dela,« pravi ravnatelj Jože Mlakar in dodaja, da nihče ne brani javnim šolam, da bi s prispevkom staršev in solidarnostnim skladom omogočile nadstandardno izvedbo programa. Elitne šole niso nujno najboljšeMlakar priznava, da učiteljem, ki morajo imeti po zakonu enako plačo, nekaj malega prinese še stimulacija, a ne več kot kakšnega pol odstotka. Meni, da bi 100-odstotno financiranje zasebnih šol šolstvu le koristilo. Več zasebnih šol bi prineslo več avtonomije in s tem več pluralnih pristopov. Ob tem pa bi bil nujen učinkovit nadzor države. »V Italiji mnogi učitelji raje učijo na zasebnih šolah, čeprav imajo tam nižje plače kot na javnih šolah. Na zasebnih šolah ni stavk, tudi sicer vlada bolj mirno in stabilno vzdušje. Pri nas se trudimo, da bi dijake vzgajali v konstruktivnem, pozitivnem duhu, da ne bi bili le kritični do vsega, temveč da bi znali živeti za nekaj. Za to je potrebno tudi pozitivno razpoloženje v učiteljskem zboru,« pravi Mlakar. In dodaja: »Žal mi je, da veliko tistih, ki negativno ocenjujejo zasebne šole in izpostavljajo 'elitnost' naše šole, ne vidi, koliko svojega časa naši učitelji žrtvujejo za dodatno delo z učenci in za inovacije na področju evalvacije in kakovosti pouka na splošno.« Da bi zaradi nekoliko izdatnejšega financiranja zasebnih šol prihajalo do poglabljanja socialnih razlik, ne verjame. V tujini obstajajo elitne, drage šole, toda skoraj nikjer ne veljajo za najboljše. To so šole za bogate sinove in hčere, ki nimajo velikega ugleda. Na škofijski klasični gimnaziji, pravi Mlakar, zelo pazijo, da ni nihče prizadet zaradi slabših socialnih razmer. Tudi očitek, da zasebne šole zaradi svojih boljših prostorskih pogojev pritegnejo boljše učitelje, se mu zdi neupravičen. Na njihovi šoli so učitelje pritegnili s tehničnih in strokovnih šol, ne z gimnazij, zdaj pa zaposlujejo tudi mlade diplomante. Sicer pa se zdi Mlakarju neumestno govoriti o privatizaciji šolstva. »O tem bi lahko govorili, če bi privatizirali javne šole, toda to se ne dogaja, zasebne šole se ustanavljajo na novo.« Nekoliko drugače kot na škofijskih gimnazijah, ki v finančni stiski vedno lahko računajo na razumevanje škofijskih vodstev, pa se živi na šolah, ki so jih ustanovile skupine staršev in entuziastov. V najeti stavbi waldorfske osnovne šole in gimnazije v Streliški ulici v Ljubljani ni sledu o razkošju. Za silo obnovljeni prostori ponujajo le najosnovnejše, če ne štejemo dveh klavirjev na hodnikih. Med našim obiskom je na enem, med odmorom, sebi v zabavo, igral dolgolasi šestošolec. Waldorfska šola je povezana v mednarodno mrežo waldorfskih šol, toda zanje ne skrbi noben veliki brat z veliko denarnico. Ko je treba prepleskati šolo, si rokave zavihajo tudi učitelji, z ravnateljem na čelu. In če denarja ni dovolj za izvedbo kakovostnega pouka, učitelji in ravnatelj dobijo manjšo plačo. Zdaj, začasno, že kakšno leto, si izplačujejo 10 odstotkov nižje plače. Tako pač je, bo že bolje, pravi ravnatelj Iztok Kordiš, ki tako kot njegovi sodelavci verjame v waldorfsko pedagogiko in v samo šolo. Vse tri hčere je izšolal na njej. »Po rezultatih na maturi nismo blesteča šola, čeprav premoremo tudi zlate maturante, toda prepričan sem, da smo s svojim drugačnim načinom dela, s spodbujanjem aktivnega odnosa do življenja, svojih talentov in čuta za življenje v skupnosti obogatili slovensko šolo.« Za delovanje gimnazije dobivajo le 85 odstotkov sredstev za izvedbo programa, toda ta denar zadošča le za 60 do 65 odstotkov programa. V predmetniku te šole imajo namreč več umetniških predmetov in več tujih jezikov. Tu pa je še oprema, vzdrževanje. Vir dohodka so še šolnina, ki znaša od 35 do 120 evrov mesečno, odvisno od socialnega položaja družine, donacije, dobrodelni koncert in dohodek, ki se nabere na tradicionalnem božičnem semnju. »Brez staršev, brez njihove velike vpetosti v delo šole ne bi zmogli,« priznava ravnatelj Kordiš, čigar pisarna je od vseh treh ravnateljev kljub sončno rumeni barvi sten najbolj skromna. »Logika profita ne sodi v šolo, toda pomoč države zasebnim šolam tudi pri prostoru in opremi bi zelo koristila,« razmišlja Iztok Kordiš. Tako naši sogovorniki, zdaj pa je na potezi minister Milan Zver, ki bo moral znova razmišljati, kako prepeljati čez reko kozo, volka in zelje. Če bo radodarno odvezal mošnjiček za zasebne šole, če se bodo zaradi tega ustanavljale nove in nove, utegne na dolgi rok crkniti javno šolstvo. Če tega ne bo storil, bo slovensko šolstvo morda revnejše za kakšno šolo, ki bi lahko ponudila kaj novega in svežega, za kakšen projekt, za katerim bi stali entuziasti, ki jim ni žal ne časa ne denarja za utiranje novih poti do znanja. Kaj je manj nevarno in usodno za slovensko šolstvo in ali je tudi tu mogoče najti srednjo pot, je stvar nadaljnjih premislekov in argumentiranih strokovnih pogovorov. lovenci so po javnomnenjskih raziskavah kritični in nezaupljivi do marsičesa. Ne zaupajo ne policiji ne politiki ne Cerkvi, sumničavi so do vojske, sodstva in medijev. V zelo visokem deležu – tako kažejo vse raziskave javnega mnenja od osamosvojitve dalje – pa zaupajo in verjamejo v slovensko šolstvo. In to je v največji meri javno, zasebnih šol je v vsej Sloveniji le za vzorec. Postavlja se torej vprašanje, zakaj se je vlada glede na to, da so ljudje z javnim šolstvom na splošno zadovoljni, odločila, da zasebnim ustanoviteljem vrtcev, osnovnih in srednjih šol zagotovi več proračunskega denarja, in zakaj prav v tem času.